O poenostavljanju in površnosti Mateja Lahovnika
Odziv Mateja Lahovnika na predlog Zaresa po ukinitvi Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS in prenos njenih pristojnosti na poseben urad je površen in poenostavljen. Zaresu očita kuhanje predvolilnega golaža, se čudi, da Zares zaupa upravljanje naložb predsedniku vlade, ki mu sicer ne zaupa, govori o neodvisnosti agencije v primerjavi z uradom, ki da bo izpolnjeval navodila vlade, spomni, da sam je nekoč predlagal, naj se upravljanje tega premoženja prek razpisa zaupa privatnim upravljalcem in tudi, naj se pač odproda.
Matej Lahovnik očitno upravljanje s kapitalskimi deleži države razume podobno, kot to razume uprava AUKN. Tej namreč ni jasno, da so kapitalski deleži last države in da z državnim premoženjem razpolaga vlada. Vloga agencije je zgolj in samo v tem, da s temi deleži upravlja na podlagi strategije in letnih načrtov, ki jih sprejme lastnik (vlada in državni zbor). Neodvisnost od politike se sicer lepo sliši in Matej Lahovnik že od nekdaj rad govori takšne stvari, ki so všečne ušesom javnosti, a v tem primeru je ta »politika« lastnik, AUKN pa samo upravljalec. Pa neodvisnost od lastnika, kot jo razume AUKN, še ne bi bila tak problem, če bi ne bilo povsem jasno, da se je vzpostavila na drugi strani odvisnost od lobijev in omrežij, ki prek AUKN uresničujejo svoje partikularne interese. Ta odvisnost je za državo neskončno bolj škodljiva, kot morebitna odvisnost novega urada od vlade, kateri bi bil ta urad odgovoren. Da Matej Lahovnik, kot nekdanji minister, tega ne sprevidi, je res zanimivo.
Zaresov zakon zaupa upravljanje kapitalskih naložb uradu in ne predsedniku vlade. Če bi sprejeli tako poenostavljeno Lahovnikovo tezo, potem bi lahko denimo rekli, da je odločitve o dovoljenih koncentracijah podjetij sprejemal on kot minister in ne direktor Urada za varstvo konkurence, saj je ta urad del Ministrstva za gospodarstvo. Vsekakor se nam zdi, da sistemskih rešitev ni mogoče prilagajati trenutni zasedbi vladnih resorjev. Razumem pa, da je za kritike našega predloga hudo nevšečno, ker Zares ni več v vladi, saj ne morejo ponavljati (sicer neutemeljenih) očitkov, da želimo z našim predlogom prevzeti nadzor nad upravljanjem s kapitalskimi deleži in morajo iz mezinca izvleči drugačne kritike.
Tudi če se država danes odloči prodajati svoja podjetja in deleže, bo treba še kar nekaj časa s temi deleži upravljati. Ne vem, ali je to Mateju Lahovniku znano, ampak OECD je v zvezi s tem sprejela priporočila, ki jih naš predlog v celoti upošteva. Odkar sta Margaret Thatcher in Ronald Reagan svet prežela z ideologijo privatnega biznisa, kot edinega sposobnega upravljalca premoženja, se je na svetu marsikaj spremenilo (predvsem to, da je ta privatni biznis – in ne politika – ta svet spravil v hudo gospodarsko krizo), kar so tudi v OECD pripoznali. Njihova priporočila predvidevajo centralizacijo upravljanja in omejitev vloge državnih organov na strateške odločitve v zvezi z upravljanjem. Kot rečeno, naš zakon to upošteva. Tisti, ki menijo, da se finančni guruji v slogu tistih iz Lehman Brothers ne morejo več pojaviti, pa imajo možnost, da pripravijo resen protipredlog in zaupajo upravljanje državnih deležev zasebnemu kapitalu.
ZARES – nova politika
Bogdan Biščak, sekretar