O “zgodovinskem” mandatu državnega zbora
Namestnica vodje poslanske skupine Majda Širca je v današnji izjavi za medije ocenila delo državnega zbora v tem mandatu. Glede na to, da je predsednik državnega zbora France Cukjati medijem predstavil statistiko, torej kvantiteto, je dejala, da je zares bistvena kvaliteta. Ta pa slovenskemu parlamentu ni v ponos.
Po prepričanju Majde Širca iztekajoči mandat ni bil posebej uspešen, predvsem zaradi pomanjkanja demokracije, sodelovanja in kulture (komuniciranja). Zaradi dejstva, da je bilo v tem mandatu skoraj toliko izrednih sej državnega zbora kot rednih (41 rednih, 39 izrednih), je imela lahko javnost ves čas občutek, da živimo v izrednih in kriznih razmerah. Izredne seje, ki jih je zahtevala opozicija, so obravnavale res aktualne in problematične teme, kot denimo inflacijo, načrtovano izgradnjo plinskih terminalov na Tržaškem in socialne transferje.
Po drugi strani pa je večina izrednih sej služila le pr-u vlade, kot na primer zadnja izredna seja, na kateri si je vlada vzela kar 70 minut časa za predstavljanje “uspehov” slovenskega predsedovanja EU in le 20 minut časa za predstavitev deklaracije o prednostnih usmeritvah Republike Slovenije za delovanje v institucijah EU za naslednje 18-mesečno obdobje. Opozorila je tudi, da so visoki predstavniki vlade na, za javnost praviloma zaprtih sejah parlamentarnega odbora za zadeve EU običajno odsotni, poslanci pa pogosto ostanejo brez jasnih odgovorov na vprašanja. Majdo Širca tako še vedno zanima, zakaj Slovenija na ravni EU ni podprla uvedbe davčnih olajšav za vlaganja v kulturno infrastrukturo in obnovo kulturnih spomenikov.
Drug kazalec nedemokratičnega razumevanja parlamenta s strani koalicije je omejevanje razprave, ko bi bila ta najbolj smiselna in potrebna. Tako so imele poslanske skupine za predstavitev stališč pri tako pomembnem dokumentu kot je Lizbonska pogodba le pet minut časa.
Ocenila je tudi, da so bile v tem mandatu preiskovalne komisije bolj sredstvo prikrivanja resničnih problemov, “preiskovalo se je že preiskano ali duhove”, kot je bilo to v primeru t. im. Kovačičeve komisije, ki je vrednotila delo tožilcev celo v povojnem obdobju. Po prepričanju Majde Širca je postalo ministrstvo za pravosodje “založnik“, saj je objavilo zbirko dokumentov o privilegijih nekaterih iz časov socializma.
To, da se je predsednik vlade pohvalil, da še nikoli doslej opozicija ni podprla toliko zakonov kot v tem “zgodovinskem” mandatu, je Majda Širca komentirala, da se “Janez Janša kiti s tujim perjem“. Opozicija je res podprla vrsto zakonov, predvsem pa tiste, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti oziroma pogodb.
Širca je opozorila tudi, da je opozicija večkrat zahtevala nujne seje matičnih delovnih teles državnega zbora, saj je po našem prepričanju tam mesto za razpravo o posameznih vsebinskih vprašanjih (kot je bila npr. zahteva Zaresa za nujno sejo odborov za kmetijstvo ter okolje in prostor na temo ravnanja s pesticidi).
V Zares z obžalovanjem ugotavljamo, da je bila zakonodajno-pravna služba državnega zbora s svojimi strokovnimi opozorili o pomanjkljivostih in resnih napakah v zakonskih predlogih vlade praviloma preslišana, še več, deležna je bila degradacije in celo pritiskov nekaterih koalicijskih poslancev. Zgodilo se je, da je koalicija spregledala tudi opozorila vladne zakonodajne službe, kot je bilo to v primeru sprejemanja vladnega predloga kazenskega zakonika. Zaradi nestrokovnosti, nesistematičnosti in neupravičene naglice bo imelo ustavno sodišče več dela oziroma bo treba v prihodnje popraviti več veljavnih zakonov. Da je vlada v zakonodajni postopek vlagala pomanjkljive in slabo pripravljene zakone priča tudi dejstvo, da so bili nekateri zakoni v tem mandatu večkrat popravljeni (celo petnajstrak), drugim pa so bili spremenjeni le nekateri členi, čeprav so nekateri ministri napovedovali velike reforme (kot je bilo to v primeru šolskega ministra).
Širca je opozorila tudi, da je sedanji mandat težko primerjati s prejšnjim, saj je morala Slovenija v preteklem mandatu vso zakonodajo prilagoditi pravnemu redu EU, kar je bil pogoj za vstop v EU, kar je nedvomno največji uspeh doslej in ga ni mogoče enačiti z npr. sprejetjem 600 zakonov v tem mandatu, pri čemer je bilo popravkov zakonov dobra polovica.