Ostro proti dvigu obdavčitve tiskanih medijev
Evropska unija dopušča državam, da se odločajo same ali imajo eno, dve ali tri stopnje davka na dodano vrednost. Postavlja pa okvire, za katere storitve in artikle lahko države uporabljajo znižano stopnjo. Merila izhajajo iz soglasne ocene vseh članic kaj je za družbo splošno koristno, kaj je ogroženo, kaj tržno manj zanimivo, kaj za ljudi potrebno in za civilizacijske standarde nujno.
V ta nabor, ki legitimira Evropo kot skrbnico socialnih, kulturnih in družbeno koristnih vrednot, je vključena tudi nižja stopnja davka na dodano vrednost za časopise in periodični tisk. Večina držav, vključno s Slovenijo, se je odločila, da obdavči časopise in revije z znižano stopnjo davka na dodano vrednost. Razlogi so razumljivi: informiranost, osveščenost, znanje, vednost, kultiviranost ipd., so za ljudi pomembne prvine, ki širijo obzorje in vzpostavljajo odnos do sveta in nas samih.
Tovrstna olajšava pa ni pomembna le iz omenjenih razlogov, ki omogočajo ljudem večno dostopnost do medijskih vsebin. Pomembna je tudi zato, ker so tiskani mediji z družbeno dogovorjeno oprostitvijo največje davčne obremenitve, nepogrešljiv del demokratične družbe in tako bolj neodvisni od centrov finančnih in tudi političnih moči. S hitro levitvijo tehnologij, velikim prodorom elektronskih vsebin, vse večjim odlivom oglaševanja v elektronske medije in s spremembo medijske krajine, se tiskani časopisi vse težje prebijajo do bralk in bralcev. Zvišana stopnje davka na dodano vrednost pomeni, da bo ta pot še težja, predvsem pa dražja.
V Zares ostro nasprotujemo odločitvi vlade, da so storitve na področju obdavčitve tiskanih medijev spremenijo. V veliki večini držav EU prav zaradi zavedanja pomena tiskanih medijev za širšo družbo ohranjajo nižjo ali celo ničelno stopnjo DDV.
Čeprav vlada- ki bi sama določala katera potrošnja si še naprej zasluži posredno subvencijo- ta ukrep predstavlja kot enega izmed načinov varčevanja, je nedvomno jasno, da je več kot to. Namreč, pohod na medije z alibijem vitke države se je zgodil selektivno v tistih primerih, ki predstavljajo nevralgično točko – bodisi, da gre za pokojnine nekdanjih partizanov in partizank, bodisi za ukinitev avtonomne kulture, bodisi radiotelevizije Slovenija ipd.
Ko pa ideologija spregovori tudi v jeziku ekonomije, pomeni da se rušijo vrednote odprte družbe in vzpostavljajo nevarni in v zgodovini že izživeti principi nadzorovanja in kaznovanja.