Poslanska skupina Zares-nova politika o izbrisanih
Vodja poslanske skupine Zares – nova politika Cveta Zalokar Oražem je na današnji 4. redni seji DZ ob točki Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, podala stališče poslanske skupine Zares. Ob obrazložitvi, zakaj bo poslanska skupina glasovala PROTI interpelaciji ministrice Kresalove, je predlagatelju interpelacije Branku Grimsu, podarila knjigo IZBRISANI – Organizirana nedolžnost in politike izključevanja, ki jo je leta 2003 izdal Mirovni inštitut.
“Tisti dan, ko smo izvedeli za vloženo interpelacijo zoper ministrico Katarino Kresal, sem se spomnila na Alice v čudežni deželi in še posebej na sobo z ogledali. Ker je dežela, v kateri ljudje, ki so vrsto let na vse možne načine onemogočali izvršitev ustavnih odločb o izbrisanih, očitajo ministrici, ki ravna natanko tako, kot je odločilo ustavno sodišče, nezakonito delo in jo želijo razrešiti, res čudna. Kot da bi stopili v sobo z ogledali, v kateri bodo suhci postali debeli, majhni veliki, kršitelji zakonov pa vestni branilci pravne države.
V državnem zboru smo danes ponovno na preizkušnji. Preizkušnji, za katero žal že sedaj vemo, da se na njej politiki tudi tokrat ne bomo izkazali. Govorimo o problemu, ki je 17 let, torej daleč predolgo obdobje, za vsakega, ki doživlja krivico in bolečino, bremenil in razdvajal slovensko politiko. Predvsem pa nas kot državo postavljal pred dilemo ali smo še in ali zmoremo biti in ostati pravna država. V kateri se spoštuje odločitve sodišč – še posebej ustavnega sodišča kot najvišje pravne in sodne avtoritete – ali pa bodo prevladala ozka politikantska, egoistična in posamična, morda delno celo z nacionalizmom prepojena stališča, polna manipulacij, političnih kupčkanj in fobij ter samovolje. In na različnih bregovih, daleč vsak sebi, bomo najbrž politiki ostali tudi po današnji izredni seji, na kateri obravnavamo interpelacijo o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. In česa je obtožena: zakonitega in ustavnega ravnanja v zvezi z izbrisanimi. Tako tokrat ob interpelaciji ne gre več za vprašanje in interpretacijo izbrisa, za odnos do odločitev Ustavnega sodišča, za vprašanje morebitnih finančnih posledic – ne, tokrat gre za veliko več : gre za dejansko razumevanje pravne države, spoštovanja človekovih pravic in spoštovanja sodne veje oblasti kot samostojnega in avtonomnega dela demokratične družbe. Tu pa se, spoštovani kolegi in kolegice, zares močno razlikujemo.
V poslanski skupini Zares smo ponosni na to, da se je vladajoča koalicija enotno in odločno zavezala, da bo po dolgih letih potiskanja problema izbrisanih pod preprogo, po letih izogibanja in tudi sprenevedanja, problem rešila brez ovinkov in odvodov – to pomeni na način, kot je zapisan v odločbi Ustavnega sodišča. In v tem smislu v celoti podpiramo delo in tudi pogumno držo ministrice Katarine Kresal ter njeno zagovarjanje in zastopanje stališč pravne države. Pri tem pa tudi ugotavljamo, da je prav takšna odločna poteza koalicije in brezprizivna podpora ravnanju ministrice Kresalove vendarle prispevala tudi k temu, da vse več državljank in državljanov bolj natančno spoznava težo in naravo problema izbrisanih in so vse manj pod vplivom spolitiziranih pogromov, ki se napajajo in hranijo v stiskah ljudi in jih spravljajo v dvome zaradi socialnih problemov, kriznih razmer, občutljivosti odnosa do tako imenovanih Južnakov, nacionalnih čustvev. Pri tem pa stalno in glasno poudarjajo in sejejo demagogijo, sovraštvo, laži, izkrivljene podatke in prazne strahove.
In katere so te najbolj izkrivljene laži?
Prvič : izražanje pomisleka v zvezi z uporabo izraza izbrisani, kot ga v začetku teksta interpelacije pojasnjujejo in problematizirajo predlagatelji, pomeni ponovno veliko sprenevedanje in zlonamerno zavajanje. Izbrisanim naj bi po mnenju predlagateljev namreč bilo ponujeno državljanstvo, k čemur naj bi bili javno pozvani. In ker tega niso uredili, so bili po ciničnem mnenju predlagateljev zgolj preneseni v drug register – tujcev brez stalnega prebivališča. Izbrisani naj bi torej bili v resnici po mnenju predlagateljev zgolj PRENESENI. Laž in še enkrat laž ter vztrajno ponavljanje laži: v primeru izbrisanih v Republiki Sloveniji je definitivno in nedvoumno šlo za odvzem že pridobljenega statusa stalnega prebivališča in ne za vprašanje državljanstva, na kar želijo vseskozi odvračati pozornost predlagatelji. Zato je potrebno ponovno in vedno znova opozarjati in ponavljati : tu ne gre za vprašanje dostopa do državljanstva, ampak do nezakonitega in protiustavnega odvzema statusa stalnega bivališča. Ljudje, ki so imeli svoja stanovanja, hiše, ki so že leta živeli v Sloveniji, se tu rodili, se šolali in delali, so postali tujci. In pri tem so bili diskriminatorno drugače obravnavani zgolj bivši državljani SFRJ, ali pa takšni, ki so imeli starše, morda celo samo enega od njih, iz ene od bivših republik SFRJ. Pri tem je potrebno citirati in se spomniti na izjavo ustavne sodnice dr. Dragice Wedam Lukič z naslednjo ugotovitvijo: »Ob pozivu, da naj vložijo prošnjo za državljanstvo, država ljudem ni povedala, da bodo v primeru, če državljanstva ne pridobijo, izgubili pravico do stalnega bivališča.« Tisto, kar je pri tem tragično je, da je na status stalnega bivališča vezano veliko večje število osnovnih človekovih pravic, kot pa na državljanstvo. Nenazadnje pa so izraz izbrisani prvi uporabili prav uradniki na okencih upravnih organov, kjer so ljudem uničevali in preluknjavali dokumente, ko so prišli urejat svoj status. Prav tako je izraz izbrisani uradno in pravno prvič uporabljen v odločbi Ustavnega sodišča iz leta 1999.
V primeru izbrisanih gre za veliko krivico in napako, ki jo je naredila Slovenija. Gre za to, ali zmoremo to napako in to krivico priznati, jo odpraviti in urediti. Gre za pravičnost in nenazadnje gre tudi za neke vrste katarzo : ali bomo zmogli reči, da smo naredili nekaj narobe, da smo naredili številnim ljudem veliko krivico in da danes to obžalujemo in bomo to tudi popravili. Gre za številne in zelo tragične usode tisoče nesrečnikov. Pri tem pa se stalno, zavestno in namenoma manipulira, da gre v resnici pri izbrisanih v veliki večini za agresorje in preračunljivce, da gre za množico sovražnikov naše države. Laž in še enkrat laž: res je, da je morda med veliko množico tisočev prizadetih tudi kakšen posameznik, ki je bil sovražno nastrojen do naše osamosvojitve, a res je zlasti to, da predlagatelji in večni zaščitniki slovenskih interesov doslej nikoli niso predstavili in imenovali niti enega samega posameznika, ki bi sodil mednje. Vedno znova zgolj pavšalne obtožbe in manipulacije z javnim mnenjem. Pri tem pa se zavestno in namenoma pozablja in spregleda številne grozovite in krute usode, ki so prizadele posameznike: od izgube službe, nemožnosti študija, oteženega svobodnega gibanja, težav s stanovanji, zdravstvenim zavarovanjem, razbitimi družinami, pa vse do izgona iz države… Te zgodbe pa so zbrane in popisane, dokumentirane v številnih izjavah, zapisih, knjigi o izbrisanih.
Drugič. Na kakšnih trhlih temeljih slonijo zavajanja predlagateljev, jasno pokaže tudi statistika. Te v preteklih letih niso nikoli naredili, zato se je kar povprek govorilo o oficirjih, vojakih, sovražnikih in nasprotnikih Slovenije. Danes pa vemo, da veliko večino izbrisanih sestavljajo otroci in mladoletniki (kar 5360 je takšnih, ki ob izbrisu niso imeli 18 let) ter več kot 10 800 žensk. Torej več kot polovica vseh izbrisanih je otrok in žensk. Prav v tem kontekstu je zanimiva tudi zgodba, ki smo jo včeraj prebrali v Delu, o tem, kako je bivši minister za obrambo, gospod Janez Janša prav v letih 1991 in 1992 podpisoval pogodbe o zaposlitvi v Teritorialni obrambi tudi z ljudmi, ki bi jih lahko šteli med agresorje in sovražnike, v konkretnem primeru celo poveljujočega v enem najhujših spopadov pri Trzinu – in to v času, ko so bili brez urejenega državljanstva ter niso izrazili lojalnosti do naše države. Torej medtem, ko so birokrati in uradniki, z jasnimi navodili z vrha države, množici otrok in žensk brez problema in popolnoma brezdušno jemali dokumente, jih uničevali in jih potiskali med izbrisane, so se resnično problematični ljudje zaposlovali s podpisom in pod okriljem gospoda Janeza Janše. Skratka ljudje, ki so leta 91 bili za Janeza Janšo primerni za zaposlitev na obrambnem ministrstvu, postanejo nekaj let kasneje za Janšo in SDS neprimerni celo za to, da bi v Sloveniji dobili stalno prebivališče. Ali obstaja kak boljši dokaz, da gre pri gonji zoper izbrisane in tej interpelaciji za čisto politikantstvo?
Če predlagatelji interpelacije zares razpolagajo s podatki in primeri, da so med izbrisanimi agresorji, ki so kršili naše zakone in vojni zločinci, potem bi jih morali kazensko ovaditi, za to so imeli možnost in tudi dolžnost narediti, to bi navsezadnje lahko postorili tudi v času in mandatu njihove vlade – s pomočjo generalne državne tožilke Brezigarjeve in ministra za notranje zadeve Mateja, ki sta bila na takšnih položajih, da sta imela v rokah škarje in platno. Pa se to ni zgodilo. Niti enega samega primera ni.
In če se vrnemo k izbrisanim. Z eno samo potezo uradnika, ki je dobil jasna navodila od zgoraj in jih potem vestno izpolnjeval, so se zgodile velike krivice: ljudje so postali nič, neobstoječi, brez dokumentov, brez pravic, brez prihodnosti. Morda je le potrebno kdaj pogledati v knjigo Izbrisani, ki jo je leta 2003 izdal Mirovni inštitut in se seznaniti s konkretnimi primeri in usodami. Ker je očitno, da tega predlagatelji doslej niso naredili, bom danes najbolj glasnemu med njimi, g. Branku Grimsu to knjigo tudi podarila in upam, da jo bo vzel v roke, prebral in se zamislil. Morda zgodbo na strani 97, ki govori o M.U. iz okolice Ptuja, ki je bila rojena v Sloveniji sredi 50 let, mami Slovenki in očetu Srbu, ki pa so jo na občinskem uradu razglasili za Hrvatico, zahtevali od nje za ureditev prijave stalnega bivališča potni list, v tem primeru Hrvaškega, postati je morala hrvaška državljanka, se izkazati z izpitom o znanju slovenskega jezika (čeprav je hodila v slovenske šole). Po dolgih in mučnih poteh je zadeve urejala na Hrvaškem, vsa ta leta ostala brez pravic, bivala na črno v svojem stanovanju ter s pričami dokazovala, da je res vse življenje živela v Sloveniji. Čeprav so jo na občini poznali in je njena mama celo vse življenje delala na taisti občini. Zgodba vredna Kafkovskega procesa: skratka prevlada hladnega, neizprosnega birokratskega postopka nad vsemi drugimi načini razmišljanja. Ali pa primer, ki se je zgodil v moji občini, ko so se iz trinajstletne deklice S.S., rojene v Sloveniji, kjer so starši živeli preko 40 let, ob tem, da ji niso dali državljanstva, norčevali, delali norca, jo pošiljali od vrat do vrat – ni se mogla šolati, na črno zaposlena je skrbela za brezposelne starše in nato zbolela. In potem je vendarle po dolgi kalvariji leta 2000 pridobila državljanstvo. In danes pravi, da nikoli ne bo pozabila, kako me je lastna država izbrisala. “Sem bila agresor? Bila sem otrok. Strah je ostal v meni in z njim bom umrla.” In naprej: Mehmedija Alić, človek, ki je vodil izkopavanja v Barbarinem rovu. Bil je brez države, brez dohodkov, brez dela dolgih 6 let. Saša Milenković ob izbrisu srednješolec, ki je v Sloveniji živel od petega leta, ki se brez urejenega statusa ni smel vpisati na Fakulteto za šport, se znašel na robu revščine, brez dela. “Le kdo mi bo vrnil deset let življenja – se danes sprašuje.”
Prav tako pa želimo v poslanski skupini Zares še enkrat vprašati vse nas, predvsem pa predlagatelje interpelacije :
– ali resnično tako zelo ljubimo svojo domovino in državo, če ne spoštujemo svojega ustavnega sodišča in ignoriramo njegove odločitve, čeprav so nam dvakrat direktno, 7 krat pa posredno povedali, da je bil izbris protiustavno dejanje?
– ali smo res in še demokrati, če ne priznamo in ne vidimo, da so nas zaradi izbrisa javno obsodile vrhunske mednarodne institucije kot so Odbor združenih narodov za človekove pravice, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti, komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Amnesty International, Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije – če naštejem le nekatere. Spoštovani predlagatelji interpelacije, ali lahko odgovorite na vprašanje : Se res vse te najbolj ugledne mednarodne institucije s področja človekovih pravic motijo?
Pri tem v poslanski skupini Zares menimo, da bi moral zaradi neizvrševanja 8. točke odločbe US med drugim na »zatožno« klop sesti tudi bivši minister in sopotnik predlagateljev Dragutin Mate. Res je, da je izvajal nekakšne »slepilne manevre« z ustavnim zakonom, a ko pri tem ni uspel, ni nobenega opravičila za to, da v 4 letih ni naredil ničesar. Pri tem je potrebno vendarle reči, da je prejšnji minister za notranje zadeve dr. Bohinc vsaj nekaj poskušal reševati, čeprav neuspešno, nezadostno in neustrezno, a dejstvo je, da je nekaj tisoč dopolnilnih odločb le bilo izdanih. Pod vlado ministra Mateja ni bila izdana v 4 letih niti ena sama odločba, čeprav je za to vseskozi obstajala pravna podlaga.
Naj pri tem povemo tudi to, da je stranka Zares takoj po svojem nastanku leta 2007 ministru Mateju dala pobudo, da se problematika začne reševati, pri čemer tudi ne bi nasprotovali Ustavnemu zakonu. Minister je pobudo ocenil za vredno pogovora, potem pa stvari za dolgih 6 mesecev odložil nekam na stran. Ko je prinesel svoj predlog Ustavnega zakona pa je bilo jasno, da se razlikujemo v bistvenem: mi smo se strinjali z ustavnim zakonom, a le pod pogojem, da se v njem v celoti upošteva Odločba Ustavnega sodišča, medtem ko je minister Mate, potem ko je prejel jasna navodila politbiroja SDS, predlagal v soglasje ustavni zakon, ki je bil v bistvenem v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča in v nasprotju z njenimi zahtevami.
Za konec bi rada povedala naslednje. Vlagatelji interpelacije natanko vedo, da ministrica Kresalova ravna prav in zakonito. Trditev je smela, a jo bom utemeljila. Vlagatelji interpelacije so pred volitvami leta 2004 obljubljali, da bodo revidirale vse odločbe, ki jih je izdal minister Bohinc. Oblast in vse potrebne vzvode, da to storijo, so v preteklih 4 letih imeli v celoti v svojih rokah. Revidirali niso niti ene odločbe in to kljub temu, da je bil minister za notranje zadeve član SDS, ki stoji ves čas na čelu vseh aktivnosti za preprečitev izvršitve ustavne odločbe o izbrisanih in kljub temu, da temu gospodu ni mogoče očitati pomanjkanja odločnosti. Za to obstaja lahko en sam razlog. Bivša vlada in današnja opozicija se je zavedala, da so te odločbe skladne z zakonom in jih ni mogoče razveljaviti. To ve tudi danes, interpelacija je zato ne le neutemeljena, ampak tudi nemoralna.”