Predsednik DZ ob polaganju vencev v tržaški Rižarni
(Govor predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, dr. Pavla Gantarja, ob slovesnosti polaganja vencev v Trstu – Rižarni.)
Spoštovani,
tudi 65 let po koncu uničevalske druge svetovne vojne ostaja Rižarna kraj, ki navdaja z žalostjo in tesnobo. Taborišče – to grozljivo prizorišče nezamisljive človeške zloveščosti – je eden izmed številnih krajev temne človeške zgodovine in mesto spomina na tragičnost dela zgodovine slovenskega naroda.
Rižarna je bila in bo svojevrstna priča krutosti in trpljenja ter obenem zgovoren opomin in svarilo pred zlom, ki smo ga ljudje sposobni nakloniti drug drugemu. Rižarna je opozorilo pred nedoumljivim psihičnim in fizičnim razdejanjem, ki smo ga zmožni povzročiti. Na tem mestu je ugasnilo na tisoče človeških življenj in tu je nesmiselno krvavel zavedni slovenski narod.
Nacifašizem je Slovencem očital nezgodovinskost, neciviliziranost in neizobraženost, odrekal nam je pravico do obstoja in prihodnosti ter nas obsodil na podreditev in uničenje. S pobijanji, mučenji, deportacijami so želeli naci-fašisti uresničiti svoj strašljivi načrt dokončnega uničenja in izničenja.
Čustvena prizadetost, kot posledica neusmiljene raznarodovalne politike, podvrženost krivicam ter zvestoba narodu in narodni identiteti, pa so pri zavednih primorskih Slovenkah in Slovencih vzbudili pogumen odpor zoper zasužnjevanje in uničevalske težnje ter krepili pripravljenost tudi na skrajne žrtve.
Vsi, ki so bili odpeljani v Rižarno, so izkusili ječo, okove in trpljenje, le redkim pa je bilo dano dočakati tako težko pričakovani dan rešitve, dan osvoboditve. Natančnega števila zaprtih in umorjenih, žal, ne bomo nikoli izvedeli. Nesporno pa je dejstvo, da se je tudi v tem taborišču smrti, čeprav po velikosti manjšem od zloglasnejših taborišč, kot so Auschwitz, Buchenwald in Gonars, v polnosti izrazila nečlovečnost in brutalnost nacifašizma.
V Rižarni so žalostno usodo delili Furlani, Istrani, Hrvati in seveda Slovenci. Semkaj so zapirali tiste, ki so bili osumljeni odpora proti okupatorju ali sodelovanja s partizani, pa tudi številne judovske družine in druge antifašiste. Za številne zajete osebe, talce in partizane je bila Rižarna zadnja postaja v njihovih pogumnih življenjih.
V njej je svoj bridki konec dočakalo mnogo drznih političnih in vojaških upornikov, antifašističnih vodij, herojskih partizank in partizanov ter voditeljev odporniških gibanj, ki so mobilizirali množice v boj proti nacifašistični oblasti. Slovenci smo tukaj, skupaj z drugimi sotrpini, združeni v antifašistični solidarnosti doživljali enotnost trpljenja in žrtvovanja ter krvaveli za svobodo, za uresničitev pravice do prihodnosti naroda.
Rižarna danes uživa status vsedržavnega spomenika. Dekret predsednika Republike Italije številka 510 iz leta 1965, predpisuje, da mora italijanska država skrbeti zanj in ga spoštovati zaradi njegove velike zgodovinske in politične pomembnosti.
To je ključno tudi zaradi tega, ker vse premalo ljudi v Italiji, pa tudi v Sloveniji, ve, kaj se je tu dogajalo. Italijanska javnost ni dovolj podrobno seznanjena s temnimi stranmi zgodovine. Mladim generacijam v Italiji, kot tudi v drugih državah, je treba omogočiti dostop do zgodovinsko preverjenih in strokovno podprtih informacij o zločinskih dejanjih fašističnega Mussolinijevega režima v prvi polovici prejšnjega stoletja. Za koncentracijska taborišča, ki jih je ustanovil leta 1942, potem ko zaradi okrepitve narodnoosvobodilnega gibanja vojaške oblasti tudi s policijskim terorjem niso več uspevale zagotavljati miru in varnosti, ve v Italiji le malokdo.
Pomen tržaške Rižarne je velik ravno zaradi svoje tragične zgodovine. Namen ozaveščanja italijanske in slovenske javnosti o dogodkih v Rižarni ni v tem, da bi trosili sol na rane in tudi s tem ustvarjali razdor med prijateljskima narodoma, temveč je v tem, da ostane in postane pomemben in nepozaben opomin človeštvu o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Obenem naj bo častitljiv spomenik v časten spomin in hvaležnosti vsem tistim, ki so za svobodo in razvoj, ki ju uživamo danes, dali največ, kar so mogli – svoja življenja.
Naša velika odgovornost je, da poskrbimo, da bi čim več ljudi vedelo o takšnih grozotah novejše zgodovine, ki so se dogajale tudi na tem mestu in močno zaznamovale prihodnost in našo skupno, evropsko identiteto.
Čeprav so fizične meje med državama že padle, pa še vedno ostajajo meje in omejitve v prepričanjih, razmišljanju, v vsakodnevnem vedenju in ravnanju. Slovenska narodna skupnost v Italiji se zaradi svoje etnične pripadnosti še vedno sooča s pogostimi težavami in ovirami pri skrbi in razvoju za svojo narodno in kulturno identiteto.
Šele, ko bo širša italijanska javnost v celoti sprejela spomin na obdobje fašističnega terorja ter dejstvo, da na obeh straneh padlih meja živimo v večnacionalni oziroma multikulturni družbi, bomo lahko skupaj dosegli resnične in dolgotrajne spremembe.
Spoštovani,
danes se z iskrenim spoštovanjem spominjamo vsega nečloveškega trpljenja in tragičnih žrtev tega uničevalskega taborišča. Dan spomina na mrtve naj dostojno služi svojemu osnovnemu namenu – ohranitvi spomina na vse, ki jih ni več med nami, ter hvaležnosti vsem tistim, ki so nam izborili svobodo. Ne le današnji dan, vsak dan, ki ga živimo skupaj, pa če to želimo ali ne, naj mine brez izrabljanja nedolžnih človeških žrtev za poglabljanje delitev in razlik med nami! To preprosto dolgujemo vsem, ki so strašljivi nacifašistični pohod plačali s trpljenjem in življenjem – predvsem v dobro naših zanamcev, ki so poklicani, da gradijo drugačno prihodnost, utemeljeno na trdnih vrednotah naše civilizacije, v kateri je človeško življenje največja dragocenost!
Hvala.