Preiskava o Patrijah postaja farsa. Kdo bo odgovarjal?
“Zaradi suma storitve kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, katerih storilci se preganjajo po uradni dolžnosti, policija na območju Slovenije izvaja določene operativne aktivnosti,” (zbiranje obvestil, hišne preiskave …), je prejšnji teden sporočil predstavnik policije za odnose z javnostmi Leon Keder. Tudi v.d. direktorja policije je času pred zadnjimi hišnimi preiskavami v zadevi pojasnil, da doslej niso stali križem rok in da se aktivnosti kriminalistične policije v zvezi s preiskavo še vedno dogajajo.
Hišne preiskave v primeru Patria je komentiral tudi eden izmed vidnejših akterjev afere Patria, bivši predsednik vlade Janez Janša. Na vprašanje, ali se mu zdi, da so preiskave metanje peska v oči oz. iskanje megle, ki je ni, je Janša dejal: “Obtožba, ki je bila izrečena v oddaji na finski televiziji, ne bo nikoli dokazana. Lahko poteka 100.000 preiskav, postopek pa lahko traja 100 let.”
Verjetnost, da ima Janez janša prav, je precejšnja. Za to, da rezultatov preiskave ne moremo pričakovati z optimizmom, je v času njegove vladavine poskrbelo vodstvo policije in tožilstva.
Vodstvo policije je sicer vseskozi poudarjalo, da je v zadevi Patria takoj po sumu kaznivih dejanj korupcije sprožila kriminalistično preiskavo, v okviru katere od samega začetka izvaja vse potrebne ukrepe. Oddaja finske državne televizije Resnica o Patrii je potrdila, da sta bili o sumih korupcije istočasno obveščeni slovenska in finska policija. O tem, kako uspešni sta bili obe policiji v preiskavi dosedaj, ni potrebno posebej poudarjati. Po dostopnih informacijah naj bi bil pregon nekaterih kazenskih dejanj tik pred zastaranjem. O smiselnosti opravljanja temeljnih policijskih preiskovalnih metod po preteku več let od storitve kaznivega dejanja pa nekateri strokovnjaki trdijo, da obstaja velika verjetnost, da so v takem časovnem obdobju obremenilni dokazi že zdavnaj izginili. Saj najbrž ni pričakovati, da bodo osumljenci obremenilno dokazno breme več let hranili zato, da bi jih, ko se je policija končno odločila, da bo opravila nekatera preiskovalna dejanja, izročili policiji. K sreči so večino dokaznih bremen zbrali vsaj finski preiskovalci, kar je moč razbrati tudi v zapisih medijev, ki opisujejo povezave in ravnanja osumljenih – na podlagi zapisov je moč sklepati, da so bili zbrani v tujini in ne na slovenskih tleh.
Slovenska policija oziroma Interpol Slovenije je za več kot leto dni založila depešo z dne 21.2.2007 o sumljivih transakcijah v zvezi z nabavo Patrij na banki v Avstriji, ki naj bi jih na 6 računov skušal izvesti Walter Wolf, posrednik pri poslu in eden izmed osumljencev. Šele septembra 2008 je generalni direktor policije odredil strokovni nadzor nad delom slovenskeg oddelka Interpol, preiskava pa je rezultirala v odstavitvi nižjih policijskih uradnikov, ki naj bi bila po mnenju vodstva policije odgovorna za to, da se je slovenska policija tako pozno odzvala.
Iz poročila slovenske policije celo izhaja, da se je ta na sum o možnosti koruptivnih dejanj v zadevi odzvala šele 13.5.2008, ko so slovenski mediji poročali o odvzemu prostosti zaposlenim v podjetju Patria na Finskem. Od takrat pa do 16.6. 2008 (podpisan je bil sporazum med Vrhovnim državnim tožilstvom in Finskim nacionalnim birojem) oziroma 24.6.2008 (policija je opravila prvo resno preiskovalno dejanje: pridobila je gradiva od Komisije za preprečevanje korupcije) je policija zgolj aktivno komunicirala s Finci in “intenzivno interno” sestankovala. Preiskovalno delo pa je v tem času namesto policije opravljala ti. Cviklova parlamentarna preiskovalna komisija, ki je zasliševala morebitne osumljence in z zadevo povezane osebe (Krkovič, Petek, Bavčar itd.). Slovenska policija si je vzela čas in pokazala zanimanje za delo parlamentarne komisije šele 3.9.2008. Z resnimi preiskovalnimi dejanji pa je pričela šele po predvajanju omenjene oddaje finske državne televizije Resnica o Patrii, ko so opravili informativne razgovore s Slovenci, ki so v oddaji sodelovali in trdili, da imajo dokaze o domnevnem podkupovanju. Kriminalisti so tako poleg Milana Cvikla obiskali direktorja Sistemske tehnike Milana Švajgerja in predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Draga Kosa. Zanimivo pri tem je, da policisti nikoli niso zaslišali ministra za obrambo Karla Erjavca, člane projektnega sveta, člane izbirne in pogajalske komisije za nabavo Patrij ter predsednika vlade Janeza Janšo, ki so bili v finski oddaji ravno tako omenjeni.
Zakaj je torej slovenska policija kljub pregovorno dobremu sodelovanju s Finci začela opravljati prva resna preiskovalna dejanja šele po objavi oddaje finske državne televizije in zakaj se je sprva osredotočila le na ljudi, ki v posel s Patrio niso bili neposredno vpleteni, so pa nanj opozarjali ? Zakaj je šele zdaj začela preiskovati tudi v oddaji omenjene posameznike, od katerih bi lahko izvedela ali pri katerih bi lahko našla morebitne obremenilne dokumente o ozadju posla in o spornih denarnih nakazilih ? Nekateri od njih so jim celo sami ponudili možnost za razgovor. Drugi pa se jim danes posmehujejo, češ, zakaj preiskave niste opravili takoj po prvih poročanjih medijev.
Za premajhno aktivnost policije pri preiskavi je simptomatično tudi dejstvo, da je bivši minister za notranje zadeve Dragutin Mate, ki se je v odmevnih primerih večkrat (nezakonito) vtikal v delo policije in celo odrejal ravnanja posameznih policistov, o tem, zakaj policija v preiskavi v primeru Patria ni v zadostni meri aktivna, izgovarjal, da o poteku preiskave ni obveščen in da se v delo policije ne bo vtikal. Kasneje pa je finske preiskovalce in slovensko javnost razburjal z razkritjem seznama morebitnih osumljencev oz. oseb, ki naj bi bili vpleteni v posel s Patriami in ki bi jih morala slovenska policija zaslišati.
Tudi generalna državna tožilka je ves čas trdila, da organi pregona intenzivno delajo na preiskavi. Kasneje pa se je izkazalo, da je med finskimi in slovenskimi preiskovalci prihajalo do kratkih stikov. Poročilo Vrhovnega državnega tožilstva kaže, da so slovenski tožilci največ časa in energije porabili za to, da so Fincem dokazovali, kako ni moč voditi preiskave na način, kakor so jo dotlej vodili Finci. In kako slovenski tožilci ne morejo usmerjati policistov, saj za svoje delo nimajo zadostnih informacij.
Slednje niti ni presenetljivo. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je že v poročilu iz leta 2007 o izvajanju Konvencije o boju proti podkupovanju tujih uradnih oseb v mednarodnih poslovnih transakcijah in sorodnih instrumentov poudarila skrb, da se v Sloveniji pojavlja delno dopuščanje podkupovanja tujih uradnih oseb v mednarodnih poslih.
Zakaj je Konvencija o boju proti podkupovanju tujih uradnih oseb v mednarodnih poslovnih transakcijah v primeru Patria tako pomembna ? Ker v Zares nova politika predvidevamo, da Finci najbrž opravljajo preiskavo tudi na podlagi kaznivih dejanj, ki jih navaja konvencija. Na Finskem zagrožena kazen za tovrstna kazniva dejanja znaša od 4 mesecev do 4 let za fizične osebe in 850 000 evrov kazni za pravno osebo.
Vodilni preiskovalci OECD so v primeru Slovenije prišli do zaključka, da so policijske preiskave včasih izpostavljene pritisku in potencialnim vplivom zaradi delovanja in izjav o močnih interesih s strani članov vlade, parlamenta, gospodarstva in sredstev javnega obveščanja. To bi lahko, včasih tudi nenamerno, negativno vplivalo na neodvisnost, eksaktnost in integriteto kriminalističnih preiskav. Vodilni preiskovalci so bili zaskrbljeni, da bi na preiskave podkupovanja tujih uradnih oseb lahko vplivali neustrezni zadržki, ki so v nasprotju s 5. členom Konvencije.
Podobno alarmantne so bile tudi ugotovitve o stanju v državnem tožilstvu. Vodilni preiskovalci so bili razočarani, ker v Sloveniji obstoječi programi usposabljanja državnih tožilcev ne vključujejo Konvencije. Še več, ni bilo tudi nobenih drugih pobud, da bi dvignili zavest državnih tožilcev glede kaznivih dejanj podkupovanja tujih uradnih oseb po KZ, niti glede obveznosti Slovenije po Konvenciji.
Kar pomeni, da je poznavanje in usposabljanje organov pregona v Sloveniji v zvezi s Konvencijo ter specifičnimi kaznivimi dejanji podkupovanja tujih uradnih oseb na nizki ravni.
V Zares nova politika smo nad ugotovitvami poročila zaskrbljeni. Preiskovalci OECD namreč navajajo, da je popolnoma jasno, da pri sedanjem sistemu s pomanjkanjem strokovnih znanj pri policiji in tožilstvu, le malo možnosti, da bi gospodarski kriminal, vključno s podkupovanjem tujih uradnih oseb, lahko natančno preiskali, kaj šele sodno preganjali.
Na drugi strani pa so preiskovalci OECD ugotovili, da slovenske oblasti trdijo, da se v skladu z 8. členom Slovenske Ustave ratificirane in objavljene mednarodne državne pogodbe lahko uporabljajo neposredno.
Slednje pomeni, da bi lahko slovenski organi pregona, še preden je bila ustanovljena skupna preiskovalna skupina s Finci, že izvršili najbolj nujne preiskovalne ukrepe.
Kaj je bilo potemtakem tako nesprejemljivega v zahtevku Fincev za mednarodnopravno pomoč pri preiskavi, da sta minister za notranje zadeve Mate in generalna državna tožilka Barbara Brezigar tako dolgo zavračala (pogojevala) sodelovanje ? Kakšen je bil njun pravi namen ?
Je to zato, ker so v Sloveniji nekateri nedotakljivi ? Kljub temu, da gre za primer domnevnega podkupanja najvišjih predstavnikov te države, si policija do zamenjave oblasti ni upala ali pa ni smela potrkati na njihova vrata. Če je Slovenija res pravna država, se morajo stvari razčistiti.
Da bi lahko danes prišli stvari do dna, bi morali najbrž raziskati tudi odgovornost vodstva slovenskih organov pregona. Saj ti, kot kaže, ne čutijo nobene objektivne ali vsaj moralne odgovornosti. V kakšni drugi državi bi že v času afere odstopila minister za notranje zadeve in obrambo. Najbrž bi odstopil tudi direktor uprave kriminalistične službe policije in generalna državna tožilka. Odstopil bi tudi direktor obveščevalno varnostne službe na obrambnem ministrstvu.
Začudenje bivšega ministra za obrambo, da danes policija zaradi morebitne vpletenosti v kazniva dejanja preiskuje tudi sedanje in bivše uslužbence ministrstva za obrambo, je nepripričljivo. O vseh morebitnih stranpoteh svojih uslužbencev bi ta moral biti obveščen, saj bi morala OVS tako znotraj ministrstva kot tudi širše vseskozi obveščevalno spremljati posel s Patrio v vseh njegovih fazah. Za slednje je potrebno usposobljena in tudi opremljena. OVS bi morala tudi aktivno sodelovati s policijo, saj vseskozi že od izvedbe posla krožijo govorice o “obstranskih dejavnostih” nekaterih vpletenih še aktivnih in bivših uslužbencev ministrstva. Nenazadnje pa bi morala OVS spremljati tudi tuje obveščevalne aktivnosti, ki spremljajo vsak tak posel.
Zato na podlagi navedenega od pristojnih pričakujemo, da bodo sprožili ustrezne postopke ugotavljanja odgovornosti vodstva za (pre) pozno in (pre) počasno preiskavo.
Kljub kritikam pa zaradi vedno več razkritih dejstev o spornih ravnanjih v zadevi Patria še vedno ostaja aktualno vprašanje morebitne prekinitve pogodbe.
V Zares nova politika se zavedamo, da v tem trenutku – glede na obstoječo preozko zastavljeno protikorupcijsko klavzulo v pogodbi o nabavi Patrij – najverjetneje ni mogoče razveljaviti pogodbe na hiter in učinkovit način brez škodljivih posledic za državni proračun. V skladu z obstoječimi določbami v pogodbi bi namreč morali počakati na pravnomočnost sodbe, preden bi lahko ustrezno ukrepali in jo razveljavili. Zato v Zaresu z namenom, da bi zaščitili interese države in slovenskih davkoplačevalcev, predlagamo ministrici za obrambo, da poskuša ponovno odpreti pogodbo in predlagati spremembo obstoječe protikorupcijske klavzule. Določbe protikorupcijske klavzule, bi se – za razliko od obstoječe klavzule – morale nanašati tudi na druge osebe, povezane s poslom, in ne zgolj na izvajalca (torej ne zgolj na Rotis, pač pa tudi na Patrio). Da ne omenjamo, da bi veljalo v protikorupcijski klavzuli k razlogom za odstop od pogodbe poleg koruptivnih dejanj uvrstiti tudi kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila ter nekatera druga koruptivna dejanja.
Če Rotis predlaganih sprememb ne bo sprejel, bo to pomenilo, da se želi izogniti dodatnim varovalkam in torej na nek način pritrjuje sumom o spornih ravnanjih v zadevi Patria.
Sicer pa odgovorni ministrici predlagamo, da tudi sicer zelo aktivno pristopi k spremembam obstoječe pogodbe. V zvezi s projektom so na voljo različne možnosti, tudi odstop zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ali pa njegove modifikacije v smeri zmanjšanja števila patrij.
Izvajalec je zaradi zamude pri dobavi oklepnikov že plačal okoli 300.000 evrov pogodbene kazni. Ta pa še kar narašča, saj izvajalec oziroma Rotis še vedno ni uspel zagotoviti oklepnikov, ki bi prestali kakovostni prevzem.
Kot kaže, je zaradi omenjenih težav obupal tudi Rotis, ki že javno razmišlja o morebitnem odstopu od pogodbe. Zato se vedno bolj postavlja vprašanje na kaj še država čaka. Tako ugodnih razmer za odstop ali spremembo pogodbe ne bo več.