Premlevanje o vladnih varčevalnih ukrepih
Lani je večina strank trenutne vlade minirala strukturne reforme, češ ukrepi niso pravi, kriza ni tako huda, nič hudega ne bo, če strukturne reforme zavrnemo (cilj zavrnitve reform je itak bil izključno padec vlade in predčasne volitve). Zdaj pa nam vlada grozi in nas z vso resnostjo svari, kako je nujno nižati socialne prejemke in plače. Ne razumem. Ali so lagali, ali pa niso vedeli kaj se v resnici dogaja? In kako naj zdaj takim pridigarjem verjamem, da moram pristati na nižje prejemke moje družine. Nekdo, ki bi rad znižal prejemke moji družini, bi moral imeti prekleto čisto vest in moralno avtoriteto, da bi mu zaupal in verjel, da bo tako drastičen ukrep prava stvar zame in celotno državo. Ta vlada nima ne mojega zaupanja, niti moralne pravice, da od mene kaj takega zahteva.
Predlagane reforme Pahorjeve vlade so bile vsaj zame osebno manj radikalne kot varčevanje zdajšnje vlade, saj predlagano varčevanje neposredno niža prejemke moje družine. Sicer bi bilo varčevanje nujno tudi v primeru če bi bile reforme lani sprejete, vendar ne tako skrajno. Koncept predlagateljev aktualnih varčevalnih ukrepov razumem nekako takole: predlagani ukrepi Pahorjeve vlade so bili preblagi, dajmo svoj lasten narod kar takoj zabiti do konca. Verjetno bi radi zašarmirali frau Merkel in bonitetne agencije. Ali pa se hvalili z dosežki: »V enem letu smo zbili proračunski primankljaj z 6 na 3%.« Ne glede na ceno… Kako bo narod s tem preživel, pa ni pomembno…
Razmišljal sem, kako se bomo v naši družini spoprijeli z dobrim stotakom nižjimi družinskimi mesečnimi prihodki: najenostavneje bi lahko rezali dodatno izobraževanje otrok (športni treningi in druge plačljive izvenšolske dejavnosti). Nato bomo zmanjšali dolgoročno varčevanje. Mogoče bomo šli kaj manjkrat na kakšno kulturno prireditev ali ven na večerjo. Manj krajših počitnic (daljših vikendov za krompirjeve, ali konec šole v kake toplice), manj počitniških programov za otroke. Pri hrani, obleki in drugem potrošnem blagu ni veliko »lufta«. Mogoče bomo za kako leto zamaknili nakup novega (rabljenega) avtomobila. Zimskim in poletnim počitnicam se ne bi radi odpovedali. K sreči verjetno ne bo treba – tako hudo še ni. Če povzamem, znižanemu družinskemu proračunu se najlažje prilagodim na dveh področjih: varčevanje pri izdatkih za otroke in nižje dolgoročno varčevanje. Žalostno. To me spominja na embargo proti Iraku za časa Sadama Huseina, ko je mednarodna skupnost želela kaznovati režim, najkrajšo pa so potegnili običajni ljudje. Pa še to: vsako tako nižanje potrošnje pomeni neposredno nižanje BDP. Vsaj v mojem primeru. Se vlada tega zaveda? Mislim, da tega noče.
Tudi strategija vlade glede varčevanja, zagona gospodarstva, strukturnih reform in uvedbe zlatega pravila se zdi napačna. Zaradi predlaganih varčevalnih ukrepov imamo že sedaj na okopih sindikate in veliko nezadovoljstva med ljudmi. Sedaj so odprli novo temo – zlato pravilo, ki je sindikate še bolj podžgala zaradi groženj z omejitvijo referenduma. Zlato pravilo bo močno omejilo morebitne državne investicije za zagon gospodarstva. Drugo leto vlada predvideva ponovno načeti vprašanje pokojninske in mogoče še drugih strukturnih reform, kar lahko sindikate še bolj razkuri kot trenutni varčevalni ukrepi. Dvomim, da je tak potek dogodkov mogoče obvladovati. Če se vlada že pogaja s socialnimi partnerji, naj da takoj vse karto na mizo. Mnogo bolj smiselno bi bilo se pogajati o vsem skupaj od začetka: varčevanje, strukturne reforme, zagon gospodarstva. Tako bi vsak od pogajalcev imel celovito sliko pred očmi. Projekcije o bodočem proračunskem primanjkljaju bi bile bolj natančne, na podlagi tega pa bi se lažje odločili, kdaj in na kakšen način bi lahko uvedli zlato fiskalno pravilo – brez radikalnih rezov v družbo.
Ko smo že pri radikalnih rezih: zgleda, da vlada ali koalicija želi ravno to. Mimo odmevnih ekonomsko-socialnih ukrepov se je vlada pod krinko krize lotila tudi preurejanja države po svoji podobi (predvsem po podobi SDS). Ukinjanje raznih uradov in inštitutov, kadrovske menjave, selektivno praznovanje (in ukinjanje!) državnih praznikov, posegi v tožilstvo… Ob sestavi vlade so se slišale floskule o izogibanju ideološkim temam, iskanju konsenza, bla bla bla… Spomin nekaterih je zelo kratek. In načelnost drugih zelo selektivna. Vlada, ki deluje na tak način, nima legitimnosti in moralne avtoritete uvajati tako radikalne ukrepe, ki posegajo zelo neposredno v osebno življenje slehernika.
In za konec povsem pragmatičen nasvet vladi: uvedba vseh predvidenih ukrepov naj se zamrzne, dokler jih ne uskladi vsaj z opozicijo (s sindikati jih očitno ne more uskladiti). S tem bi imeli ukrepi vsaj nekoliko večje možnosti za »preživetje« na referendumu.
Marko Jelinčič