Slovensko predsedovanje EU je premalo ambiciozno
Podpredsednica Zares Felicita Medved je v pisni izjavi za medije na predvečer Dneva Evrope ocenila dosedanje slovensko predsedovanje EU in ob tej priložnosti za skupni, “evropski” praznik čestitala državljankam in državljanom.
Podpredsednica Felicita Medved je v izjavi zapisala: “V stranki ZARES – nova politika čestitamo državljankam in državljanom ob jutrišnjem dnevu Evrope. Ob tem želimo poudariti, da bi morala Evropska unija jasneje dokazovati upravičenost svojih odločitev pred velikimi izzivi prihodnosti, kot so spodbujanje trajnostnega razvoja, boj proti revščini ter zagotavljanje miru in varnosti v svetu. Evropejcem in svetu mora dokazati, da razume te izzive in da lahko predlaga verodostojne strategije za spopadanje s ključnimi globalnimi razvojnimi izzivi ter za doseganje dolgoročne blaginje.
Ocenjujemo, da je slovensko predsedovanje EU zasnovano in vodeno precej neambiciozno. Tako Slovenija kot predsedujoča EU ni odigrala dovolj aktivne in vidne vloge v pogovorih o ukrepih zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, kar je nujna prednostna naloga v okviru prizadevanj zmanjševanja negativnih posledic podnebnih sprememb.
Ob dnevu Evrope, ko svečano obeležujemo 9. maja 1950 prvič prebrano deklaracijo Roberta Schumana, kar velja za rojstni dan projekta graditve Evrope na temeljnih vrednotah miru in solidarnosti, v Zares še posebej poudarjamo, da smo v Sloveniji z ratifikacijo Lizbonske pogodbe, ki zaznamuje novo fazo v procesu evropskega povezovanja, ponovno potrdili spoštovanje temeljnih vrednot EU.
Sredi aprila, po konferenci predsednikov odborov Evropskega parlamenta v Strasbourgu, je državni sekretar za evropske zadeve Janez Lenarčič v imenu slovenske vlade ocenil dosedanji potek predsedovanja in med drugim dejal, da je »pomembno, da doslej nismo slišali nobene kritike na račun dosedanjega dela slovenskega predsedstva«. Ta izjava je zelo simptomatična in kaže na to, kako neambiciozno je zasnovano in vodeno slovensko predsedovanje EU. Zadovoljni smo torej lahko že, če nismo bili deležni nobene kritike, namesto da bi morebitne kritike sprejeli kot povod in motivacijo za izboljšanje dosedanjih aktivnosti in naporov za uresničitev vsebinskega dela predsedovanja.
Z dosedanjimi dosežki predsedovanja v vsebinskem smislu ne moremo biti zadovoljni. Na usodne posledice neustreznega odzivanja na naraščajoč problem podnebnih sprememb že leta opozarjajo številni neodvisni strokovnjaki in znanstveniki, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci, ter mnoge (globalne) okoljske nevladne organizacije in aktivistične skupine. Vendar pa zadnji dogodki, ki sodijo tudi v okvir slovenskega predsedovanja, ne navdajajo s pretiranim optimizmom, saj bodo cilji, dogovorjeni na zadnjem svetovnem vrhu o okolju na Baliju, le stežka uresničeni.
Tako so aprilski pariški pogovori sedemnajstih največjih onesnaževalk s toplogrednimi plini na svetu pokazali, da so ZDA in EU še vedno precej vsaka k sebi glede obsega in dinamike zmanjševanja onesnaževanja s toplogrednimi plini. ZDA so predlagale, da bi naraščanje izpustov CO2 zaustavile do leta 2025, kar je naletelo na zgražanje precejšnjega dela ameriške, predvsem pa evropske javnosti. Na drugi strani pa se je EU na podlagi v začetku leta sprejetega energetsko-podnebnega zakonodajnega svežnja zavezala, da bo do leta 2020 izpuste toplogrednih plinov znižala »le« za 20% (v primerjavi z letom 1990). Na podlagi javno dostopnih informacij v Zares ocenjujemo, da Slovenija kot predsedujoča EU ni odigrala dovolj aktivne in vidne vloge pri omenjeni razpravi v okviru »pariškega srečanja«, ki je imelo za cilj zbližati stališča glede nujnih ukrepov zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov.
Na evropskem prizorišču smo doslej pogrešali odločnejšo držo pri uveljavljanju višjih ciljev, kot jih je doslej potrdila EU, namreč zmanjšanje za 20% do leta 2020 (glede na leto 1990). Tako kot nekatere nevladne okoljske organizacije menimo, da bi si morala Slovenija, ki sicer prepočasi povečuje delež uporabe obnovljivih virov energije kot ukrep proti TP, prizadevati za uveljavitev vsaj 30-odstotnega znižanja izpustov TP do leta 2020 (glede na leto 1990).
Slovenija kot predsedujoča EU, kar se je izkazalo nedavno ob neformalnem srečanju prometnih ministrov EU, tudi ni predstavila predloga celovitega nabora določnejših ukrepov za zmanjšanje negativnih učinkov naraščajočega avtomobilskega prometa, predvsem tovornega, na podnebne spremembe, pri čemer je sama zelo slab »zgled«, saj je cestni promet v Sloveniji drugi največji vir izpustov TP, ki se zaradi tega vsako leto povečajo približno za 30%.
Ob nepotrebnem hitenju z ratifikacijo Lizbonske pogodbe, ki mora temeljiti na legitimnosti države in njenih državljanov, smo v Zares opozarjali na pomembnost širše razprave o pogodbi in boljšemu vpogledu in razumevanju Evropske unije. Da bi tudi v Sloveniji spodbudili širšo razpravo, smo prevedli Pravi vodnik po Lizbonski pogodbi. Slovensko vlado smo pozvali, ki je kot predsedujoča Svetu EU ratifikacijski proces Lizbonske pogodbe postavila na prvo mesto prioritet predsedovanja, da pozove Svet EU k objavi prečiščenih različic pogodb v uradnih jezikih EU.
V Zares pričakujemo aktivnejšo vlogo Slovenije pri stabilizaciji »zahodnega Balkana«. Po našem mnenju Slovenija v kontekstu predsedovanja Evropskemu svetu in lastnega poudarjanja, kako je med članicami EU najbolj primerna za podporo državam zahodnega Balkana pri vključevanju v Evropsko unijo, te svoje priložnosti ne izkorišča dovolj. To je še bolj presenetljivo zaradi izredne gospodarske in strateške pomembnosti tega procesa za Slovenijo.
Poleg zaključitve »mreže« stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov bi bilo prvi primeren konkretni korak zavzemanje za hitro približanje in odpiranje Evropske unije prebivalstvu Zahodnega Balkana. Slovenija bi pri promoviranju vizumske politike odpiranja Evropske unije prebivalstvu Zahodnega Balkana morala prevzeti vodilno vlogo. V svoji aktivni udeležbi pri stabilizaciji Zahodnega Balkana bi Slovenija morala poseben poudarek dati mladim kot ciljni skupini bodočih mnenjskih voditeljev, gospodarstvenikov in politikov.
Namesto aktivnejše udeležbe Slovenije pri stabilizaciji Zahodnega Balkana v okviru priprave »ljubljanske pogodbe ali procesa«, ki bi ponudila jasno evropsko vizijo Zahodnega Balkana in strategijo poti v EU in s tem zaznamovala pomembnost slovenskega predsedovanja, se žal že ustvarja vtis, da se bo slovensko predsedovanje predvsem pomnilo po izkoriščanju tega položaja za reševanje dvostranskih odnosov s Hrvaško.
V Zares nas preseneča odnos Slovenije kot predsedujoče EU do nekaterih drugih ključnih tem Evropske unije, na primer do zasedanja Varnostnega sveta Združenih narodov na visoki ravni o Afriki, ki velja za najbolj ogroženo regijo na svetu.
Evropska unija se danes nahaja pred velikimi izzivi prihodnosti, hkrati pa je ravnodušnost do evropske ideje med državljani EU precej razširjena. Izpostavljajo se okoljsko-energetska vprašanja, cene hrane naraščajo, okrepljen je občutek ekonomske in osebne negotovosti, prisoten je strah pred izgubo identitete in obstaja premajhno zavedanje vpliva EU na vsakdanje življenje ljudi.”