“Šturmov” zakon o zaključku denacionalizacije je diskriminatoren
Poslanec Zares Vili Trofenik in sekretar stranke Zares – nova politika Bogdan Biščak sta na novinarski konferenci spregovorila o t. i. Šturmovem zakonu o zaključku denacionalizacije, ki ga bo na svoji seji danes obravnaval parlamentarni odbor za notranjo politiko. Predlagani zakon o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja je po Biščakovih besedah diskriminatoren, saj vlada z njim pospešuje delo sodišč, ko bodo ta odločala o denacionalizacijskih primerih, medtem ko se na drugi strani sodni postopki v delovnih, socialnih in preživninskih sporih vlečejo v nedogled.
Kot je pojasnil poslanec Trofenik, je poslanska skupina Zares predlagala dopolnilo o črtanju spornega člena omenjenega zakona, s katerim želi vlada zaobiti sedanje zakonske določbe, ki v določenih primerih ne dopuščajo vračanja premoženja v naravi.
Če vladajoča koalicija tega amandmaja ne bo podprla, naj zagotovi, da se bodo vsi stroški, ki jih bodo zaradi tega spornega člena imele lokalne skupnosti, poplačajo iz državnega proračuna, je predlagal Trofenik.
Bogdan Biščak je kot enega najslabših členov zakona o zaključku denacionalizacije izpostavil zlasti člen, ki določa roke pri denacionalizacijskih postopkih.
Načelno je po njegovem mnenju določitev takšnih rokov sicer mogoče pozdraviti, vendar le, “če bi vlada na enak način skušala pospeševati tudi druge sodne postopke“.
Vprašati se moramo, zakaj vlada določa roke za pospešitev dela sodišč le v korist denacionalizacijskih upravičencev in ne tudi, ko gre za denimo delovne, socialne ali preživninske spore.
Zakaj imajo pravice ljudi, katerih eksistenca ni v ničemer ogrožena, prednost pred ljudmi, ki so socialno ogroženi?” se je spraševal Biščak.
Po njegovem mnenju vlada ravna diskriminatorno, pravo in moč, ki jo ima, pa uporablja zgolj v korist nekaterih.
Predlagani zakon o zaključku denacionalizacije tako zgolj nadaljuje z diskriminatorno tradicijo zakona o denacionalizaciji, ki “popravlja krivice večinoma mrtvim na račun živih”.
Po Biščakovem mnenju so sicer vse težave, ki se pojavljajo v denacionalizacijskih postopkih, posledica dveh slabih rešitev leta 1991 sprejetega zakona o denacionalizaciji – prva je, da se lahko premoženje vrača v naravi, druga pa, da se vrača celotno premoženje, ki je bilo odvzeto, in včasih celo več, saj se denimo ne upošteva odpisanih hipotek.
Prav zaradi teh dveh načel, ki jih po njegovih besedah ni sprejela nobena od drugih evropskih držav, prihaja do največjih zamud pri izpeljavi denacionalizacije.
Sicer pa sedanja vlada omenjeno diskriminatornost uveljavlja v številnih primerih, je nadaljeval Biščak in med drugim omenil odločitev ministra za pravosodje Lovra Šturma o neimenovanju Aleša Zalarja za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča.
Po besedah poslanca Vilija Trofenika v predlogu zakona o zaključku denacionalizacije zagotovo najbolj problematičen 7. člen, ki določa, da si mora upravljavec zemljišča v primerih, ko so bili javni objekti (ceste, šole, vodna zajetja) brez pravne podlage zgrajeni na zemljiščih v postopku denacionalizacije, najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona zemljišče pridobiti v last ali pa začeti s postopkom razlastitve.
Če tega ne stori, zakon določa, da pristojni organ nadaljuje s postopkom denacionalizacije in upravičencu vrne nepremičnino v naravi.
Po Trofenikovih besedah želi zakonodajalec s takšnim predlogom zaobiti obstoječi 32. člen zakona o denacionalizaciji, ki v takih primerih ne dopušča vračanja v naravi. Poleg tega bo po njegovem mnenju takšen člen le še dodatno podaljšal sam postopek denacionalizacije, kar je ponazoril s primerom, ko je “posameznik do zdaj z delno odločbo že dobil vrnjen del pašnika, ki ga je bilo mogoče vrniti v naravi”. Zdaj pa bo po njegovih besedah tak posameznik lahko zahteval, da dobi še drugi del pašnika, kjer denimo stoji igrišče ali vodno zajetje. “To mu bo omogočil ta zakon, ki med drugim določa, da je mogoče odpreti že pravnomočno zaključene postopke,” je zaključil Trofenik.