Težko breme preteklosti
Intervju, dr. Cvetka Ribarič Lasnik, direktorica Inštituta za okolje in prostor, podpredsednica Zares
(Večer, 29. julij 2013)
Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje je v zaključni fazi priprava odloka za sanacijo Celjske kotline, podobno kot ga je že pred leti država sprejela za Zgornjo Mežiško dolino. Tako pri slednjem kot tistem za sanacijo Celjske kotline sodeluje naša sogovornica dr. Cvetka Ribarič Lasnik s celjskega Inštituta za okolje in prostor.
»Trenutno smo v fazi izdelave zadnje verzije odloka, ki ga mora potrditi vlada. Odlok bo predvidoma sprejet še letos v najkrajšem možnem času tudi zaradi obvez in žuganja s strani Evropske unije. Ministrstvo se nagiba, da se sanacija celjske kotline financira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj oziroma iz tako imenovanih neposrednih spodbud, ki gredo preko Razvojne Agencije Savinjske Regije.«
To finančno perspektivo smo že zamudili.
»Pripravlja se program za naslednjo finančno perspektivo 2014 /2020. Vrednost investicije sanacije Celjske kotline je ocenjena na 25 milijonov na dobo desetih letih. Največ denarja bo šlo za sanacijo območja stare Cinkarne. To območje, kjer je v obdobju 1873 – 1985 obratovala metalurško-kemična industrija, obsega 17 hektarjev in vsega skupaj okoli 1,5 milijona m3 onesnažene zemljine (do globine 10 m oziroma neprepustne glinene plasti) s strupenimi kovinami kot so svinec, kadmij, cink, baker, barij, arzen) in fluoridi ter sulfidi, sestavine premogovega katrana (mineralna olja, PAH), klorirane organske snovi, azbestna vlakna ipd. Je eno najbolj onesnaženih zemljišč v Sloveniji. Po prenehanju obratovanja je nastalo oziroma ostalo onesnaženje z:
· navoženimi odpadki iz dosedanjih gradenj objektov in komunalne infrastrukture na lokaciji ali od drugje;
· eksplozijskim rušenjem močno onesnaženih zidov in ostrešij (prekritih z azbest-cementno kritino), proizvodnih objektov, ruševine in kritina so ostali na zemljišču;
· ostanki onesnaženih betonskih, poploščenih in asfaltnih talnih površin obratov, dvorišč in prometnic, železno-betonski temelji objektov, podzemni opečni zidovi;
– talna infrastruktura (rezervoarji, jame, jaški, kanali, rovi, cevi, armature, kabli) deloma zapolnjena z zapuščenimi procesnimi ali odpadnimi materiali.
Vsebnost težkih kovin v lokalni podtalnici so nekaj 10-krat preko mejnih vrednosti za iztok odpadnih vod v vodotok; tudi podtalnica je močno onesnažena z mineralnimi olji in kloriranimi ogljikovodiki.«
Prav tu stojijo tudi nove zgradbe Tehnopolisa. Tu imajo namreč sedež številna podjetja.
»Teh zgradb ne bi smeli zgraditi pred izvedeno celovito sanacijo tega območja, kar jasno piše tudi v lokacijski informaciji. Ves prostor je neprimeren za stalno zadrževanje ljudi. Če bi bila sanacija opravljena prej, na kar smo opozarjali, bi te zgradbe normalno funkcionirale in bi se lahko gradilo dalje. Te zgradbe, ki so bile zgrajene tudi iz evropskega denarja, je sedaj potrebno porušiti, ker bo zaradi njih in komunalne infrastrukture celovita sanacija otežena.
Najprej je nujno potrebno sanirati okoli 15.000 m3 zemljine, nevarnega odpadka, ki je ostal po ureditvi kanalizacije na območju Stare Cinkarne in sanirati črno deponijo v Bukovžlaku, kar je naloga občine. Odlok o sanaciji celotne celjske kotline pa zajema celotno območje Stare Cinkarne, vseh 17 hektarjev; ter širše mestno območje okoli njega, kjer je zemljina neprimerna za kmetijstvo in vrtnarstvo.«
Evropa je dala Sloveniji in Celju dva meseca časa. Ta se počasi izteka in nič ne kaže, da bodo dela kmalu stekla.
»Izbran izvajalec del “Izvedba predelave ali odstranitve izkopanega materiala, ki vsebuje nevarne snovi na območju Stare Cinkarne (klas. št. odpadka 17 05 05*) na razpisu, ki ga je objavila Mestna občina Celje na svoji spletni strani, bo imel zelo zahtevno delo. Do tega bo minilo še nekaj časa. Evropo bomo verjetno skušali prepričati s tem, da pač delamo, da je to obsežna zadeva in se ne more končati v dveh mesecih. V dveh mesecih še dokumentacije ne izdelaš.«
Prvotna metoda sanacije, ki se je preizkušala tudi na terenu, je bila zavrnjena.
»Osebno menim, da je in-situ (na mestu) metoda solidifikacije – stabilizacije ali SS metoda še vedno aktualna, saj glede na končni rezultat predstavlja ekonomsko ugoden in učinkovit sanacijski predlog. To je metoda, kjer se s posebno gradbeno mehanizacijo (svedri), ki je v svetu poznana že več desetletij, na mestu samem meša onesnaženo zemljino z aditivom. Glavni cilj imobilizacijskih tehnologij je zmanjšati delež onesnažil, ki so potencialno mobilna ali biološko dosegljiva. Strupene snovi imobiliziramo z vmešavanjem aditivov, kot so cement, apno, minerali (apatit, zeoliti, sadra, glineni minerali, idr.) ali odpadnimi stranskimi proizvodi (elektrofiltrski pepel, jalovina, idr.). Nastanejo ti. monoliti. Bistvo sanacije onesnažene zemljine Stare Cinkarne in črne deponije v Bukovžlaku je, da se material, ki je tam, ne sme nikamor odvažati. Obdelati se mora po takšni metodi, da v bodočnosti ne bo prihajalo do zapraševanja okolice in izpiranja v podtalnico. In-situ imobilizacijske tehnologije so na splošno cenejše in manj moteče do naravne krajine, hidrologije in ekosistema, kot pa običajni izkop in odvoz onesnaženih zemljin. Iz 17 ha je potrebno narediti inerten sarkofag.«
Ta varianto so zavrnili, ker naj ne bi mogla dobiti Slovenskega tehničnega soglasja
»Ministrstvo je zaprosilo za mnenje Zavod za gradbeništvo, ali se za gradbeni material, ki bi nastal s cementno solidifikacijo onesnažene zemljine (ki je tudi nevaren odpadek), lahko izda Slovensko tehnično soglasje, ki omogoča, da je gradbeni proizvod legalno dan na trg. To je neumestno vprašanje, saj stabilizirani material ne gre na trg, ampak se ga obdela in vgradi na mestu samem. Za to metodo so se delali poskusi na območju Stare Cinkarne, občina in država sta v to vložila kar nekaj denarja. Raziskave so potekale štiri leta. Tudi cenejša je od ostalih. V izogib nesporazumom sem predlagala Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, da recenzenti in izvajalci te tehnologije sedejo za skupno mizo in si razčistijo zadeve. Ne more stroka reševati zadeve preko medijev. Po zadnjih zagotovilih ministrstva, bo v kratkem sklican ta sestanek.«
Nekateri pravijo, da bi bilo najceneje, če se tu zasadi s travo, grmovjem, drevjem?
»Tudi hiper akumulatorske rastline imajo omejeno sposobnost absorbcije in tudi ne uspevajo povsod. Tu gre za enormno onesnaženo zemljino, ki tudi do 100-krat presega kritične imisijske vrednosti nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, 68/1996). Problem je še ta, da imamo tu meter do dva navoženih gradbenih in drugih odpadkov in se pravo onesnaženje pokaže šele z globino metra ali dveh. Rastlinski koreninski sistem ni tako globok, da bi segel do tja. Po sanaciji bo to območje primerno za normalno uporabo, za parkirišče, zelenico, pozidavo. Poznamo vzorce iz drugih evropskih držav, vemo kako so se lotili dela.«
Ali je bilo potrebno, da nas Evropa začne priganjati?
»Kar se ekologije tiče, podcenjujemo zadeve. Tisto kar ne vidimo, nas ne boli, ne peče, tistega kot da ni. A prav to je lahko najbolj nevarno za zdravje ljudi. V Sloveniji smo veliko takšnih področij zanemarili, ker so se nam zdele prevelik zalogaj, ali pa to terja veliko dela in sredstev in kup sitnosti.
Učinek onesnaženja s težkimi kovinami se ne pokaže od danes na jutri. Za azbest vemo, da povzroča azbestozo. Za kadmij, svinec in nekatere druge težke kovine vemo v katerih organih se kopičijo. Vendar je organizem kompleksen sistem na katerega vplivajo vsi dejavniki in je zato težko napovedati ali določiti, kaj je dejansko nastalo zaradi te težke kovine in kam je učinkovala. Vemo pa, da so težke kovine strupene za organizem, so rakotvorne, povzročajo mutacije, poškodujejo plod in se nalagajo v telesu. Bojim se, da bo šele naslednja generacija pokazala efekte, ki jih je imelo to okolje na ljudi. Tudi sedanja ni prikrajšana.«
Tudi Evropo je opozorila civilna iniciativa, prej se pa nihče ni zganil ne na lokalni ne na državni ravni.
»Potrebujemo take, ki opozarjajo. Smo le stroka in ne moremo napadati politike, lahko le opozarjamo na probleme. Za ustvarjanje potrebnega pritiska so civilne iniciative in celjska z g. Borisom Šuštarjem na čelu je veliko pripomogla, da se je začel klobčič za sanacijo in izboljšanje kvalitete zdravja Celjanov odvijati. Je lahko vzor drugim.«
Med občani je kar malodušje glede teh vprašanj, ker se tako počasi karkoli premika naprej. Še zdaj se zdi, da bi občina kar zamižala pred tem problemom.
»Če gledam Zgornjo Mežiško dolino, ki je tudi rezultat mojega dela, sodelavcev in ministrstev, so bile lokalne skupnosti in politika zainteresirane, da se pristopi k sanaciji. Po hitrem postopku so sprejeli odlok in zagotovili sredstva. Sanacija se izvaja, otroci imajo manj svinca v krvi, ceste so asfaltirane, odprte površine so zatravljene, fasade so prenovljene. Mežica, Žerjav, Črna postajajo lepi kraji. Svoje študente vedno peljem v Črno na terenske vaje in sem bila letos prav presenečena, kaj so iz tega denarja dejansko naredili. To naj bi bil vzor tudi ostalim. V Celju pogrešam interes in voljo politike in lokalne skupnosti. V Mežiški dolini je bil politični interes, nekdo je prišel v parlament, dva župana sta dobila še en mandat, kar ni zanemarljivo. Tudi v Celju je mag. Andreja Rihter kot poslanka v državnem zboru spodbudila razpravo o celjski problematiki in je s podporo ministra mag. Dejana Židana zadevo speljala tako daleč, da se ne more več ustaviti. Zdaj dela in živi drugje, škoda. V Celju manjka večji politični in lokalni interes, da bi se zadeva hitreje odvijala. Predvsem pa se premalo pogovarjamo in sodelujemo.«
Kdaj bodo lahko Celjani živeli v čistejšem okolju?
»Z odlokom bodo postavljene prioritete. Najbolj akutni primeri, kjer je največje onesnaževanje, na območju Stare Cinkarne, se bo najprej reševalo. Tako, da tisti manj onesnažen del in ukrepi, ki se bodo izvajali, bodo prišli kasneje na vrsto, lahko pričakujemo, da bodo Celjani lažje zadihali v manj kot petih letih.«