“Tudi ženske niso volile”
“Kar zdaj deluje kot boleč porodni krč, bo jutri nekaj čisto normalnega, tako kot je bila pravica do enakopravnosti žensk,” je danes ob koncu predstavitve stališča v Državnem zboru poudaril Franco Juri, poslanec Zares.
(nelektoriran magnetogram)
Hvala, gospod predsedujoči. Gospod minister!
Plaz mailov, ki je prek elektronske pošte zasul poslance v zadnjih dneh in ki so pretežno naperjeni zoper Družinski zakon s fokusiranjem pretežno na enem samem argumentu iz tega zakona dokazuje odlično operativno in taktično organizacijo nasprotnikov tega zakona, ampak samo to in nič več.
Argumenti se ponavljajo in so vedno isti. Zanimivo je, da je zakon, ki bistveno izboljšuje razmerje v družinah in še posebej položaj otrok, zlasti tistih, ki se zaradi posebnih okoliščin znajdejo v nedorečenem prostoru družinskih razhajanj, sporov, ločitev tudi ali predvsem znotraj tako imenovane tradicionalne družine, torej omogoča tem otrokom dejansko možnost in predvsem večje varstvo ter preoblikuje ali boljše določa vlogo centrov za socialno delo in vlogo sodišč, no, tak zakon, ki to končno urejuje opozicija danes v teh razpravah zreducira na priložnost za domnevno psihoanalitsko in psevdo znanstveno obračunavanje z homoseksualci. Pri tem se pozablja, da vsaka civilizirana in demokratično razvita država oziroma družba že od zdavnaj homoseksualnosti ne obravnava več kot bolezen ali odklon od tako imenovane normalne spolnosti. In da svobodno spolno usmerjenost posameznih državljanov in državljank ščiti tudi Ustava Republike Slovenije. Iz tega izhaja tudi mnenje Ustavnega sodišča, na katero se legitimno in pravilno sklicuje vlada pri zagovarjanju tega zakona.
Zgodovina. Bila je omenjena zgodovina. Auschwitz, Dachau, Treblinka itd. V teh znanih peklih, v teh znanih koncentracijskih taboriščih so Jude označevali z Davidovo zvezdo. Politične ujetnike, zapornike, z rdečim trikotnikom, Rome z rumenim trikotnikom, homoseksualce z roza trikotnikom. Te barve v trikotnikih utegnejo postati spet srhljiva prispodoba nekaterih razmišljanj, ki smo jih zaznali danes v nekaterih, med vrsticami nekaterih razprav. Nekdo je hotel dokazati, da je homoseksualna populacija nek čuden odklon od normalnosti, od tod do trikotnika v roza barvi ni velike razdalje.
Stalin. Omenjen je bil stalinizem, kako so živeli sovjetski homoseksualci. Ruska revolucija je leta 1917, ko je bila še revolucija, in ko so v njen sodelovali tudi libertarci, končno dekriminalizirala homoseksualnost, ampak ta iluzija je bila kratka. Takoj za tem, tudi ker se boljševiki s tem niso strinjali in so menili, da bo seksualno vendarle ena perverzija, deviacija povezana z buržuazijo, so bili do te dekriminalizacije in do liberalizacije tega vprašanja zelo zelo zadržani. In ko je prišel tovariš Stalin, se je končalo obdobje relativne tolerance. Takrat se je končalo, začela se je huda nasilna represija oziroma nasilno, prisilno zdravljenje homoseksualcev, ker so bili označeni kot perverzneži, kot ostanek dekadence. Pa bom na kratko citiral Nikolaja Krilenka. Nikolaj Krilenko je bil najpomembnejši, najvplivnejši politkomisar v obdobju Stalina. Je bil minister. In po njegovem je bila seksualnost produkt dekadence zatirajočih razredov, ki nimajo kaj početi. V sovjetsko enciklopedijo pa so takrat zapisali: Izvor homoseksualnosti se povezuje na družbene okoliščine, za večino oseb, ki so homoseksualno nagnjene, ta perverzija se konča takoj, ko oseba najde primernega okolja. V sovjetski družbi, kjer so življenjske navade zdrave, je homoseksualnost doživljana kot spolna perverzija, ki je sramotna in kriminalna. Sovjetska zakonodaja kaznuje homoseksualnost z izjemo posamičnih primerov, ko je homoseksualnost rezultat psihičnih motenj. Tega ni napisal dr. Cukjati, čeprav bi lahko to verjeli, ampak je bilo to zapisano v stalinistični sovjetski enciklopediji. Zelo zanimivo. Zanimive vzporednice.
Danes poslušamo in razpravljamo o zadevah, ki so bile v demokratičnih družbah že prebavljene, metabolizirane in smo mislili, da se ne bodo več ponovile. In zdaj smo pred tem – pred skušnjavo, da ponovno razvrednotimo eno kategorijo prebivalstva, ki je prisotna tukaj in je bila prisotna vedno v zgodovini in je del zgodovine, del kulture, del umetnosti, in jo skušamo razvrednotiti na devianten pojav, ki lahko ogrozi tradicionalno družino. Pa ni tako. Ni tako, in to lahko danes lepo dokazujemo.
Homoseksualnost, če ostanemo trenutek pri zgodovini, ni bila kaznovana le v Stalinovi Sovjetski zvezi ali v Hitlerjevi Nemčiji. Nekaj desetletij pred tem je bil velik angleški pisatelj Oscar Wilde zaradi svoje spolne usmerjenosti kaznovan s prisilnim delom v viktorijanski Angliji. Torej, homoseksualnost je del človeške zgodovine in kulture, in zatiranje homoseksualnosti prav tako. Ampak zatiranje je bilo aktualno, ko je bila civilizacijska raven družbe na zelo nizki stopnji. Očitno je v Sloveniji – in v današnjih primerih govora, ki ga lahko spet označujemo kot sovražnega, je to očitno – prisotno prizadevanje za vračanje v tiste ne prav vedre čase. Upam, da ni tako. Ampak iskrice, ki jih je tu začutiti, žal, govorijo o tej nevarnosti.
In še eno ne prav retorično vprašanje, vendar je poslanec nekoga imenoval. Mar je bil gospod Frizl homoseksualec? Ne. Mar so številni primeri pedofilije, ki jih razkrijejo v najvišji moralni ustanovi, v RKC, v Rimskokatoliški cerkvi, zaradi katerih se stalno oglaša tudi sam papež, da se opravičuje in da se distancira od že masovnih pojavov pedofilije znotraj Cerkve, ali je to rezultat odpiranja zakonodaje do homoseksualcev? Ne, to je rezultat zatiranja enega dela človeške narave, človeške svobode, in prav v tem zatiranju – psihoanaliza in psihologija dobro poznata ta pojav, da prav tisti, ki najbolj lajajo proti tako imenovanim deviacijam – so tisti, ki te deviacije zatirajo, morda jih intimno zadržujejo in sovražijo svobodo tistih, ki želijo govoriti in nastopati javno, vedro. In v tem je ključ te zgodbe. To sovraštvo do drugačnosti, pa ni pomembno, ali so to homoseksualci, ali so Romi, ali so izbrisani, ali so tako imenovani levičarji, drugačnost je za nekatere moteča. In če je moteča na enem segmentu, bo moteča tudi na drugih. In danes se ponovno soočamo s sovraštvom do drugačnosti.
Družinski zakonik ne ogroža in ne omejuje tradicionalne družine. Nasprotno, mislim, da prav predlogi, ki jih vsi priznajo temu zakonu – zaščita, varovanje otrok, jasnejša vloga vseh ustanov, ki se ukvarjajo z razmerjem v družinah, omogočajo boljše delovanje tudi tradicionalne družine. Ampak, zakon gre naprej. Širi pravice in daje možnost tudi nekaterim skupnostim, ki te možnosti niso imele, da živijo kot družina. To je treba poudariti. Žal, v tej kampanji v proti Družinskemu zakoniku želijo to prikrivati, želijo dokazati, da je to samo zakon, ki ustreza homoseksualnim, istospolnim skupnostim – ne, to je samo en majhen segment, ampak je pomemben. Pomemben, ker širi določene pravice in omogoča tudi tisti otrokom, ki dejansko, ki že zdaj, ki v praksi živijo v istospolni skupnosti, da imajo zagotovljene pravice in da ni diskriminacije. Če tega ne bomo storili – jaz se spominjam velikih razprav v nekaterih državah pred legalizacijo splava ali pred legalizacijo ločitve.
Še nedavno, v 70-ih letih so bile te borbe v nekaterih evropskih državah zelo aktualne. Prišlo je do referendumov, prišlo je do intenzivnih civilnih bojev za to, da je ženska dobila tisto osnovno pravico o odločanju o lastnem telesu, odločanju o rojstvu in tudi odločanju o razmerju do partnerja. In če gremo bolj nazaj – ta razprava me spominja na razprave izpred stoletja, ko ženska ni imela temeljnih pravic, ko ženska ni smela ne delati, ne voliti, in to je bilo takrat normalno. V nekaterih državah je danes to tudi normalno. In glej ga zlomka, v tistih istih državah bo danes homoseksualec ubit, ker obstaja tudi smrtna kazen za te deviacije. In to so netolerantne družbe, fundamentalistične ali teokratske. No, in tudi v razviti Evropi vemo, da so v zgodovini, ko se je pojavila zahteva po enakopravnosti žensk, nekateri označili, kot razpad tradicionalne družine. Seveda, razpad patriarhalne tradicionalne družine. Ampak, kolo zgodovine se je vrtelo naprej. Ženska je dobila pravice, in to kar je bilo takrat tabu, danes ni več. Danes živimo v svetu, kjer smo vsi državljani in državljanke enakopravni in ni razloga, tudi ob dejstvu, da Slovenija ni edina in ni prva civilizirana in demokratična država, ki predlaga takšno zakonodajo, ni razloga, da bi na enem segmentu rekli: “Ne, tukaj omejimo, ker ti so pač drugačni, niso normalni in bodo/ne bodo škodovali našim otrokom.”
Raziskav je veliko in nobena raziskava ni še dokazala, da bi bili otroci, ki živijo v istospolnih skupnostnih, kjer prevladuje zakon ljubezni, topline, medsebojnega spoštovanja, niso prikrajšani v primerjavi z nekaterimi drugimi. Lahko pa najdemo veliko primerov kjer v klasičnih tradicionalnih družinah pride in do zlorab in do nasilja in do ekscesnih situacij, ampak to so ekscesne situacije, ki jih lahko beležimo v vseh družinah ne glede na spolno usmerjenost. Jaz takšnih ekscesnih primerov kot smo jih slišali danes pripisujem nekim čudnim nagnjenem, neki floskuli o tem kako bodo neki stari ravnali z otroki, lepo vas prosim, pri posvojiti otrok vemo, kakšne so procedure, vemo koliko je pogojev, zahtevanih pogojev in kako je težko priti do posvojitve otroka, mora biti dokazano razmerje, ki bo temu otroku zagotovilo osnovne pravice in osnovno varstvo. To poigravanje z ekscesnimi in nerealnimi situacijami je samo dolivanje olja na ogenj, ki ne prispeva k treznosti te razprave. Imamo dober zakon tudi v tistem delu, kjer širi pravice, in ne izgubimo te priložnost. Imamo zakon, ki bo povzdignil Slovenijo na raven najbolj kultiviranih, najbolj tolerantnih, najbolj razvitih evropskih držav. In boste videli, da to, kar zdaj deluje kot boleč porodni krč, bo jutri nekaj čisto normalnega, tako kot je bila pravica do enakopravnosti žensk. Zato bom ta zakon odločno in prepričano podprl.