Vladni načrti razvoja zdravstvenega varstva neustrezni
Podpredsednik stranke Zares in vodja strankinega programskega odbora za zdravje dr. Andrej Rus se je ob izteku javne razprave odzval na vladni predlog “Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 – 2013″ in jo ocenil kot neustrezno.Dr. Andrej Rus je o tem pomembnem dokumentu, ki bo bistveno zaznamoval prihodnost slovenskega zdravstenega sistema v prihodnjih letih, zapisal:
“Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 – 2013, ki jo je pripravilo ministrstvo za zdravje, po oceni Zares – nova politika ne sledi niti določbam zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju niti vsebini programa Svetovne zdravstvene organizacije “Zdravje za vse: na vrednotah utemeljeno upravljanje sistema zdravstvenega varstva”. Prav tako resolucija ne upošteva smernic Evropske strategije zdravstvenega varstva in kot takšna ne predstavlja pomembne dodane vrednosti, saj je očitno pisana za nazaj – kot opravičevanje zgrešene zdravstvene politike v mandatu, ki se izteka.
V Zares zato pričakujemo, da bo vlada oziroma ministrstvo za zdravje ob obravnavi in sprejemanju resolucije v državnem zboru vendarle upoštevala vse dosedanje kritike, pripombe, predloge ter na tej podlagi ustrezno popravila predlagano besedilo.
Dezorientacija
Po prepričanju Zares je resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva pomanjkljiva in na več mestih neresna. Tako denimo postavlja za cilj dokončanje investicij v zdravstvu, ne da bi z eno samo besedo omenila vire in roke dokončanja pediatrične klinike in drugih investicij, s katerimi se ukvarjamo že več kot desetletje. Menimo, da resen dokument vlade investicij v zdravstvu ne more “ozdraviti” v eni sami alineji.
Zmanjšanje dostopnosti zdravstvenih storitev v prid privatizaciji
Resolucija napoveduje večjo privatizacijo zdravstva ter manjšo dostopnost do storitev javnega zdravstva. Kljub temu, da podatki jasno kažejo, da so javni izdatki za zdravstvo med najnižjimi v skupini 15 evropskih držav, in kljub temu, da so javni izdatki stagnirali, letos pa prvič padli pod 6 % BDP (za leto 2007 5,85 %), resolucija napoveduje povečevanje zasebnih izdatkov v zdravstvu. Zasebni izdatki so med najvišjimi v razviti Evropi in znašajo že blizu 30 %. Prav obseg zasebnih izdatkov pa je eden od najbolj zanesljivih indikatorjev dostopnosti do zdravstvenih storitev. Večji kot so osebni izdatki za zdravstvo, manj je zdravstvo dostopno vsem državljanom pod enakimi pogoji. Resolucija torej napoveduje povečevanje zasebnih sredstev v zdravstvu in s tem zmanjšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev vsem državljankam in državljanom.
Hkrati ob zmanjšani dostopnosti do storitev javnega zdravstva pa resolucija obljublja tudi nadaljevanje privatizacije in razgradnje javnega zdravstva prek pospešenega podeljevanja koncesij. Čeprav je jasno, da – ob pomanjkanju zdravnikov – vsaka podeljena koncesija pomeni, da bo zdravnik zapustil javno zdravstveno institucijo, se resolucija ne sooča s posledicami za javni zdravstveni sistem. Javnosti so te posledice jasne. Te najbolj čutimo v zobozdravstvu, kjer je kar 55 % vseh zobozdravnikov koncesionarjev, dostopnost pa je zelo omejena.
Ugotavljamo, da se resolucija najbolj ukvarja z interesi zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev, medtem ko je javni interes postavljen v čakalno vrsto. Resolucija daje javnosti le eno samo zagotovilo, in sicer, da bo v vse bolj privatiziranem zdravstvu deležna višjih stroškov in manjše dostopnosti. To so cilji, ki ignorirajo tako interes javnosti, kot tudi določbe zakona o zdravstvenem varstvu in načela Svetovne zdravstvene organizacije, zato Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 – 2013 v Zares v celoti zavračamo.
Slabo vodena javna razprava
Vodenje javne razprave je bilo neustrezno. Ministrstvo je javni razpravi sprva namenilo slabih 10 dni, a je ta rok zatem (zaradi pritiska javnosti in stroke) podaljšalo za dober mesec dni.
V času trajanja javne razprave pa je ministrstvo padlo na izpitu vodenja javne razprave in pokazalo veliko mero arogance. Ministrstvo je namreč večkrat poseglo v javno razpravo z zahtevo, da mora javnost dajati predloge, ne pa kritik. Hkrati pa je javno kritiziralo pripombe na resolucijo in celo poimensko zaničevalo posameznike, ki so bili kritični do dokumenta. Zato ocenjujemo, da niso bili izpolnjeni pogoji za korektno vodenje javne razprave.”