Volja do dela
Dan pred delavskimi protesti, ki jih pripravljajo sindikati v Ljubljani, je vsekakor pravi čas, da ubesedimo misli o delu, odnosu do njega, njegovi vrednosti in aktualnem dogajanju.
Osebno razumem zahteve sindikatov po dvigu minimalne plače, saj menim, da si za kvalitetno delo posameznik zasluži ustrezno plačilo.
Ob milijonskih nagradah, ki so jih bili deležni nekateri posamezniki v nadzornih svetih in upravah podjetij, menim, da zahteve po dvigu minimalne plače niso nepričakovane. S tem bi delu vrnili vsaj del izgubljenega dostojanstva in vrednosti, ki jo je v zadnjih letih izgubil.
Gospodarsko-finančna kriza je razkrila velikanske zaostanke in pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva (v razvoju, tehnologiji, izobraženosti, dodani vrednosti) in žal se vse bolj kaže, da je eden glavnih vzrokov za to tudi v dolgoletnem izčrpavanju podjetij, ki so ga v interesu po lastniškem prevzemu neolastninjenih podjetij izvajali nekateri menedžerji.
Da bi lahko dosegli socialno, ekonomsko varnost in zadovoljstvo zaposlenih in konkurenčnost našega gospodarstva, moramo skupaj doseči učinkovitejši in fleksibilnejši trg dela, povečevati vlaganja v aktivno politiko zaposlovanja in ustvariti pogoje za razvoj delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Čas je za razvojno prestrukturiranje gospodarstva, pri čemer bo morala aktivno vlogo prevzeti tudi država.
Na podlagi opisanega se zastavljajo naslednja vprašanja: je delo v Sloveniji še cenjeno, smo Slovenci še vedno pregovorno pridni, delavni in marljivi?
Strinjam se z zapisom popotnice Benke Pulko: Slovenci nismo izgubili dela, ampak voljo do dela. Sprašujem se, ali ta trditev res drži. In jasno je, da nismo le v ekonomski in socialni krizi, pač pa je ta vseobsegajoča in močno povezana tudi z vrednotami, moralo, etiko. Zato bodo potrebni resni premisleki na državni ravni o vseh oblikah socialnih pomoči, saj bi te v resnici morale biti namenjene le tistim, ki ne zmorejo (bolni, invalidi, težko zaposljivi), ne pa tistim, ki nočejo.
V vseevropski anketi o upokojevanju, je večina anketiranih iz držav, kjer je že uzakonjeno delo do 65 leta in dlje, izražala upanje, da bodo ostali zdravi in bodo lahko delali, ker jih delo veseli, ker so radi aktivni in ustvarjalni, ker je to zanje zadovoljujoče. Slovenci pa so vsi po vrsti zatrjevali, da si želijo čim hitreje v pokoj, ker so utrujeni in izčrpani, ker se na delovnih mestih ne počutijo dobro, ker jih nihče ne ceni in jih skrbi za prihodnost.
V slovenskih podjetjih delo ni več prijetno, cenjeno, spoštovano, ljudje pa se počutijo brez vrednosti in varnosti. Vsekakor vredno temeljitega razmisleka.
Cveta Zalokar – Oražem