Za večjo kakovost in dostopnost vrtcev
V ZARES se zavzemamo za večjo kakovost vrtcev in s tega vidika nasprotujemo t. im. krajšim programom, kot jh predvideva predlagana vladna novela zakona o vrtcih. Poslanska skupina Zares podpira vse tiste napore, ki gredo v smeri večje dostopnosti in cenejših vrtcev, je na novinarski konferenci med drugim poudarila poslanka ZARES Majda Širca. Po prepričanju Majde Širca se tako doseldna stališča odražajo tudi v dopolnilih, ki jih je PS Zares vložila k predlaganim spremembam zakona o vrtcih. Pomisleke zaradi predlaganih vladnih rešitev, ki bi pomenile nižjo kakovost vrtcev zaradi spremenjenih (znižanih) zahtev po strokovnosti in usposobljenosti vzgojiteljev, sta izrazila tudi predsednik programskega odbora Zares za šolstvo in šport Damijan Štefanc in dr. Marcela Batistič Zorec, sicer docentka na Pedagoški fakulteti in strokovnjakinja za področje predšolske vzgoje. Po njunem mnenju je zelo nepremišljena rešitev tudi predvidena uvedba “varuha na domu”.
Sprememba, ki predvideva, da bi lahko odslej krajše programe samostojno izvajal pomočnik vzgojitelja, bi po prepričanju ZARES znižala sedanji standard in kakovost programa. Nesprejemljiva je tudi vladna rešitev, ki odpravlja sočasno navzočnost vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja v času počitka otrok. Kot je pojasnila dr. Marcela Batistič Zorec, je namreč vrtcev, v katerih bi otroci spali istočasno, zelo malo, vse več pa je vrtcev, kjer v času počitka nekateri otroci spijo, drugi pa se igrajo ali izberejo kako drugo dejavnost. Zato je po njenem mnenju sočasna navzočnost dveh strokovnih delavcev še kako potrebna.
Damijan Štefanc pa je dejal, da je ukrep t. im. varuha na domu nedomišljen. Varovanje na domu bi namreč lahko opravljala vsaka fizična oseba. Po njegovem mnenju gre za “navidezno legalizacijo varovanja na črno“. Prepričan je tudi, da zasebnega varovanja ne more urejati zakon o vrtcih, “ki ureja, kot že sama beseda pove, vrtce oziroma institucionalno predšolsko vzgojo“. Strinja pa se, da bi bilo treba varovanje na domu ustrezno pravno urediti.
Po obstoječem Zakonu o vrtcih je trenutno izvajanje t. im. krajših programov omejeno na odročne in demografsko ogrožene kraje, kjer ni zadostnih pogojev za izvajanje dnevnih in poldnevnih programov, ter na drugo starostno skupino otrok (od 3. leta do vstopa v šolo). Vlada želi razširiti ponudbo in omogočiti uvajanje krajših programov povsod po Sloveniji in od prvega leta starosti dalje, hkrati pa povečati največji dovoljen obseg teh programov s sedanjih 600 na 720 ur letno.
Takšno rešitev bomo v ZARES podprli, če bo predlagatelj zakona sprejel dopolnila, ki po naši presoji zagotavljajo, da se s tem ne bi zmanjševala dostopnost dnevnih in poldnevnih programov ter kakovost institucionalne predšolske vzgoje.
Zato predlagamo, da se v 14. člen Zakona o vrtcih vnese določba, da se z izvajanjem krajših programov ne sme zmanjševati dostopnosti in kakovosti poldnevnih in dnevnih programov ter da si mora vrtec za izvajanje krajšega programa pridobiti soglasje ministra.
Ob tem nasprotujemo spremembi, ki predvideva, da bi lahko odslej krajše programe samostojno izvajal samo pomočnik vzgojitelja, ker bi to zmanjšalo sedanji kakovostni standard, ko tak program lahko izvaja le vzgojitelj predšolskih otrok. Taka novost je po našem mnenju zgolj v funkciji racionalizacije in zagotovo znižuje kakovost izvajanja teh programov.
Zato predlagamo, da se ohrani rešitev, po kateri krajši program izvaja vzgojitelj, obenem pa naj se dikcija dopolni tako, da lahko z vzgojiteljem sodeluje tudi pomočnik vzgojitelja, enako kot to velja za poldnevne in dnevne programe.
V ZARES nasprotujemo razširitvi največjega obsega krajših programov s 600 na 720 ur letno. To bi pomenilo, da se po obsegu ti programi ne bi več bistveno razlikovali od poldnevnih programov, zato ne bi pomenili izboljševanja in širjenja ponudbe, kot si prizadevamo sami, pač pa bi, nasprotno, lahko vodili v opuščanje poldnevnih programov in nadomeščanje s krajšimi, česar seveda ne želimo.
Poudarjamo tudi, da je nesprejemljiva predlagateljeva rešitev, ki odpravlja sočasno prisotnost vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja v času počitka otrok. Prenovljeni Kurikulum za vrtce namreč predvideva več fleksibilnosti pri organizaciji počitka otrok v vrtcu, večje upoštevanje otrokove individualnosti in pravice do izbire dejavnosti.
Vse manj je namreč vrtcev, v katerih poteka počitek v obliki spanja naenkrat za vse otroke, vse več pa je vrtcev, kjer v času počitka nekateri otroci spijo, drugi pa se igrajo ali izberejo kako drugo dejavnost, zato je sočasna prisotnost dveh strokovnih delavcev še kako potrebna. Še posebej to velja za heterogene in kombinirane oddelke.
V ZARES predlagamo, da se iz predloga zakona v celoti črta člen, s katerim se uvaja t. im. varuh na domu. Ta ukrep ni domišljen in ima lahko negativne učinke na izvajanje in kakovost predšolske vzgoje. Varovanje na domu bi namreč lahko kot varuh otrok opravljala vsaka fizična oseba z najmanj srednjo strokovno ali splošno izobrazbo z dodatno poklicno kvalifikacijo.
Drugih pogojev, razen nekaznovanosti, predlagatelj ne predvideva: tako niso opredeljeni niti prostorski pogoji niti obveznost izvajanja po programu. Gre zgolj za navidezno legalizacijo “varovanja na črno”, ki ga problematizira tudi Računsko sodišče RS.
Strinjamo se, da se zasebno varovanje (česar ni mogoče enačiti s predšolsko vzgojo!) otrok na domu ustrezno pravno uredi, menimo pa, da tega ne more urejati Zakon o vrtcih, ki ureja institucionalno predšolsko vzgojo, ne pa zasebnega varovanja morebitnih komercialnih ali nekomercialnih ponudnikov. Uveljavitev predloga novega 24a. člena bi lahko zato pomenila tudi zmanjšanje obveznosti države in lokalnih skupnosti po zagotavljanju večjega števila mest v javnih vrtcih. Dolgoročno to lahko pomeni tudi večji delež otrok, vključenih zgolj v zasebno varstvo, prizadevati pa bi si morali prav za nasprotno, torej za večji delež vključenosti v kakovostne programe predšolske vzgoje.
Vključenost otrok v institucionalno predšolsko vzgojo je pomembnoa ker med drugim pri otrocih razvija sposobnosti razumevanja in sprejemanja sebe in drugih, sposobnosti za dogovarjanje, upoštevanje različnosti in sodelovanje v skupinah ter spodbuja jezikovni razvoj za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja. Zato je čim večja vključenost otrok v vrtec še kako pomembna. V Odboru za šolstvo in šport pri Zares bomo zato pri pripravi programa razmislili o celovitih ukrepih, ki bi spodbudili večjo vključenost otrok v institucionalno predšolsko vzgojo, je dejal Štefanc. Med drugim npr. tudi to, kako bi vsaj leto dni pred vstopom v šolo zagotovili večjo vključenost v vrtec zlasti otrok iz socialno manj spodbudnih okolij, za katere so socializacijski učinki vrtca še posebej ugodni.
V tem smislu bomo v ZARES denimo proučili možnosti za postopno državno sofinanciranje cene programa za otroke, vključene v vrtec leto dni pred vstopom v šolo. Država bi morala postopoma zagotoviti sredstva, s katerimi bi, upoštevajoč socialni kriterij, pokrila polno ceno programa vrtca najprej 30 %, v naslednjem proračunskem obdobju pa 50 % staršev, ki imajo otroka vključenega v vrtec leto dni pred vstopom v šolo. S tem bi po eni strani razbremenili občine, ki financirajo večji delež cene programa, razbremenili pa bi tudi pomemben delež staršev z nizkimi in srednje visokimi dohodki, ki jih plačilo vrtca prav tako finančno obremenjuje.
Kar zadeva ukrepe, ki zahtevajo večja finančna sredstva iz državnega proračuna, smo v ZARES mnenja, da bi morali najprej opraviti razmislek o prioritetah na področju vzgoje in izobraževanja v celoti. Poleg večje dostopnosti predšolske vzgoje bi bilo namreč smiselno v prihodnje zagotoviti tudi dejansko brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, kar pomeni vsaj za starše z nižjimi in srednje visokimi dohodki zagotoviti brezplačne učbeniške komplete, topel obrok za vse osnovnošolce, financiranje šole v naravi, ipd.
Zato smo se odločili, da sicer lahko podpremo morebitna smiselna dopolnila, s katerimi bi zagotovili večji delež sofinanciranja plačil staršev iz državnega proračuna, toda le, če bodo predlagatelji postregli z zanesljivimi in natančnimi podatki o višini proračunskih sredstev, ki bi bila za to potrebna, in če ob tem ocenimo, da ta sredstva ne bi pomenila bistvenega zmanjšanja možnosti za prihodnje uvajanje drugih omenjenih ukrepov.