Zakon o delovnih razmerjih
Na 19. redni seji Državnega zbora je stališče poslanske skupine Zares o noveli Zakona o delovnih razmerjih predstavil Vito Rožej.
(objavljamo nelektoriran magnetogram)
VITO ROŽEJ:
Novela Zakona o delovnih razmerjih v prvi vrsti izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je v postopku za preizkus pobude Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij in ostalih z odločbo leta 2009 ugotovilo, da je tretji odstavek 8. člena v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, kot ga pojmuje 14. člen Ustave. Kot navaja ta odločba, brez razumnega razloga postavlja delavce pri delodajalcih, kjer ni organiziranega sindikata v primerjavi s tistimi, kjer to je, v slabši položaj. Zato je Državnemu zboru naložilo odpravo neustavnosti v roku 9 mesecev, do takrat pa morajo delodajalci v postopku sprejemanja splošnega akta delodajalca iz tretjega odstavka omenjenega 8. člena v primerih, ko pri njih ni organiziranega sindikata, pred sprejetjem akta pridobiti mnenje delavskih predstavnikov.
Tudi naslednja sprememba sledi odločbi Ustavnega sodišča, določa pa vlogo sindikata, po novem tudi delavskega zaupnika, v primeru nameravane redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru je Ustavno sodišče določilo 9-mesečni rok za odpravo protiustavnosti. Do odprave ugotovljene protiustavnosti pa ima v primerih, ko je zoper delavca, ki ni član sindikata, uveden postopek po 84. in 85. členu. V tem postopku ima svet delavcev ali delavski zaupnik enake pristojnosti, kot jih ima sindikat.
V Poslanski skupini Zares-Nova politika smo prepričani, da bi morali spremenjene določbe predvsem v luči varstva delavčevih pravic podpreti, ne glede na to, da jih je v svoji odločbi že zavarovalo Ustavno sodišče. Smo pa glede na vsebino celotne novele skeptični. Vlada je namreč v novelo poleg ustreznih sprememb vnesla tudi spremenjene določbe glede odpovednih rokov, o višini odpravnin, ki bi posameznim delavcem pripadale ob odpovedi delovnega razmerja. V luči vse večjih zlorab delovnopravne zakonodaje nas nekoliko preseneča odločitev pristojnega ministrstva, da k spremembam pristopi samo v okviru teh določb.
Prejšnji teden smo na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide obravnavali problematiko odpuščanja delavcev preko tako imenovanih slamnatih podjetij oziroma delodajalcev prevzemnikov. In omejitev, kot je zapisana v 73. členu, pravi, da mora pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, delodajalec prevzemnik zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. In prav ta rok enega leta je tisti, ki ga delodajalci prevzemniki s pridom izkoriščajo, popolnoma nezaščiteni pa ostanejo delavci. Sami smo tako ob predstavitvah mnenj danes kot kdaj prej že lahko slišali mnogo tragičnih zgodb. Ob tem se lahko vprašamo, kako v teh primerih svoje delo opravljajo posamezni sindikati, saj zgolj opozarjanje na obstoječe anomalije ne sledi njihovemu osnovnemu poslanstvu. Prav tako bi bilo zanimivo ob tem izvedeti, kako v podobnih primerih ravnajo druge pristojne institucije, torej, Inšpektorat za delo, pristojna tožilstva, in ne nazadnje, koliko je bilo pravnomočno obsojenih delodajalcev za nemarno kršitev slovenske zakonodaje na gospodarskem in delovnopravnem področju. Kolikor sam vem, je tak doslej samo en primer, vsi se pa seveda strinjamo, da je kršitev mnogo več.
V Poslanski skupini Zares-Nova politika smo zato predlagali – v okviru tega je bil na omenjenem odboru sprejet tudi ustrezen sklep -, da se za zaščito delavcev spremeni obstoječi 73. člen, v smeri, ki bi delodajalca prevzemnika za zagotavljanje pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe zavezovala vsaj tri leta. zavedamo se sicer, da to ni edina rešitev, je pa v okviru tega zakona nujno potrebna. V povezavi s to problematiko, bi bilo brez dvoma treba spremeniti zakonodajo na več področjih, omenjeno je bilo že gospodarstvo in tudi v okviru javnih naročanj. Zanimivo bi bilo namreč videti koliko slamnatih podjetij bi bilo ustanovljenih v primerih, ko bi poleg delodajalca prevzemnika solidarnostno za zagotavljanje pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe za omejeni minimalni čas odgovarjal tudi delodajalec prenosnik. To število bi se zagotovo drastično zmanjšalo. Ob tem se nam ponavlja tudi vprašanje, kako je v naši državi mogoče, da tisti, ki izčrpavajo podjetja in jih po prisilni poravnavi oziroma stečaju kasneje ustanavljajo kot gobe po dežju, danes lahko še sodelujejo na državnih in drugih razpisih, ne glede na svojo moralno držo. Moralna odgovornost je namreč tista, ki je v slovenski gospodarski prostor, žal, pozna premalo, če sploh. Včasih lahko dobimo občutek, da se gospodarski subjekti med seboj ščitijo in tekmujejo v številu zlorab slovenske zakonodaje.
V Poslanski skupini Zares-Nova politika se zato sprašujemo ali je slovenski prostor sposoben absorbirati evropsko zakonodajo, ki ji poskušamo slediti, ali so slovenski delodajalci sposobni prevzeti moralno odgovornost, ki nastopi v trenutku ko so od njega odvisna številna preživetja. Prav enoznačno temu žal ne moremo pritrditi.
Zato v Poslanski skupini Zares-Nova politika ne bomo podprli predlagane spremembe zakonodaje, pričakujemo pa, da bo pristojno ministrstvo in tudi ostala v jeseni pripravila novo novelo, ki bo v največji možni meri preprečevala zlorabe na delovnem področju.
Hvala lepa.