Očitki so preštevilni in neutemeljeni
Vir posnetka: Vest.si
(+CELOTEN MAGNETOGRAM) Po koncu štiriurnega zaslišanja v okviru preiskovalne komisije je Gregor Golobič povedal: Opravil sem svojo dolžnost in vesel sem, da mi je bila vendarle po devetih mesecih dana možnost, da sem kot preiskovanec odgovoril na številne in preštevilne očitke, ki že s svojo količino kažejo na posamično neutemeljenost.
To sem storil po mojem prepričanju na agumentiran način s predložitvijo dokazov, listin. Upam, da bo komisija korektno presojala in bo v razumnem roku obravnavala zadeve po teži, pomenu aktualnosti in bo svoje delo zaključila korektno z ugotovitvijo, kot sem to povedal, da so očitki, obtožbe, ki so navedeni v dokaznem sklepu, neutemeljeni in ni v nobenem primeru šlo za kršitev nobenega predpisa kot tudi ne katere koli druge norme, zaradi katere bi bila pod vprašajem politična odgovornost.”
Posnetek uvodne izjave Gregorja Golobiča:
40-minutni posnetek dela preiskovalne komisije, v katerem je Gregor Golobič odgovarjal na vprašanja vodje komisije, Rudolfa Petana
Vir: Vest.si
Prenesite celoten magnetogram seje komisije (PDF).
Nelektoriran magnetogram uvodne izjave Gregorja Golobiča
Lep pozdrav tudi v mojem imenu vsem članom in članicam komisije, gospod predsednik, strokovnim sodelavcem.
En tehnični predlog imam tud jaz, namreč, dnevni redi dela komisije. Jaz bi želel biti informiran o vseh dnevnih redih komisije in o vseh točkah dnevnega reda te komisije, torej o vseh sejah in o vseh točkah dnevnega reda. Zavedam se, da so zadržki oziroma, da izhaja iz predpisov, da ni nujno, razen, če se komisija tako odloči, da sem prisoten pri vseh točkah, niti si tega ne želim, tudi zaradi drugih obveznosti marsikdaj ne bom mogel priti. Tudi zato in predvsem zato imam s seboj pravnega zastopnika. Delo vaše komisije, za katero ste rekli, da bo intenzivno, zelo pozdravljam. Veste, da sem sam rekel, da želim dobiti status preiskovanca, da bi se stvari pričele razčiščevati. Skratka, rad pa bi vedel, kaj so točke dnevnega reda s katerimi se komisija ukvarja in kdaj se ukvarja, kar seveda ne pomeni, da bi razumel to kot vabilo. Tudi glede gradiva, jaz sem takoj po pridobitvi statusa preiskovanca zaprosil za vpogled v spis, potem se je zgodil pač nek zaplet, jaz pa kasneje nisem utegnil, tako da sem prišel do vpogleda preko pravnega zastopnika, gospoda Kozinca, nedolgo tega. Kljub temu sem si uspel celoten spis, od trenutka, ko ga je prejel, ogledat, ne vem pa kaj so morebitni novi, dodatni dokumenti, ki so morebiti prišli na komisijo, zato bi, kot je bilo že prej rečeno, predlagal, da se sproti, ko neko gradivo pride na komisijo, da se ga avtomatično posreduje meni in ali pa se me obvesti o tem, da je prišlo, da lahko sam naredim ustrezne korake in da imam pogled vanj, v skladu ne samo z dolžnostjo, ampak tudi s pravico preiskovanca. Vsi tukaj skupaj smo v situaciji, ki je nova in je enkratna, preiskovalne komisije v državnem zboru do sedaj niso imele opravka s preiskovanci, preiskovanec ima drugačne pravice, za razliko od priče ima tudi pravice, ne samo dolžnosti in verjamem, da nam je v skupnem interesu, da je ta postopek učinkovit in korekten in zato bi predloge proceduralne narave rad podal na začetku in dopolnil tiste, ki jih je dal gospod Kozinc.
***
Namen imam to uvodno priložnost pojasnitve izkoristiti in sicer to priložnost, ki mi je dana po devetih mesecih. Primerna števika za en tak težak porod, kateremu smo bili priča tudi danes, je mogoče, da odgovorim na preštevilne očitke, ki so navedeni in obtožbe v tem sklepu o ustanovitvi preiskovalne komisije in tudi v dokaznem sklepu, ki ste ga povzeli. V času, ko se je v parlamentu razpravljalo o tej zahtevi in tudi kasneje mi ni bilo mogoče, razen v enem delu, v okviru ene druge izredne seje odgovarjati na te očitke. Zato sem zadovoljen, da je vendarle, po vseh zapletih, relativnemu odlašanju, ampak vendarle hitreje kot v drugih primerih, nenazadnje tudi zato, ker je to preiskovalna komisija, ki je za razliko od vseh dosedanjih v državnem zboru od vsega začetka definirana kot komisija, ki preiskuje konkretno osebo, mene. Doslej takšnega primera ni bilo, je komisija ad hominem in je povsem logično, da ni potrebovala dveh let na primer za to, da ugotovi kdo je preiskovanec. Na ta način bomo skupaj pospešili dejanja v smislu ugotavljanja dejstev in resnice. Pozdravljam tudi napoved vas kot predsednika v intervjuju v reviji Mag ta teden, da nameravate z nekim angažiranim tempom koretno, resno ugotavljati in preiskovati resnična dejstva, brez vnaprejšnje prepričanosti o tem kaj je res in kaj ni. V smislu te benovelence, razumem jo tudi kot posledico vpogleda v obširno dokumetacijo, ki jo je komisija in ki ste jo doslej zbrali in vanjo vpogledali in ta dokumentacija sume, navedene v dokaznem sklepu in v sklepu o uvedbi parlametarne preiskave v celoti zavrača. Torej razumem, da ta vpogled, ki ste ga naredili, že vpliva na vaš odnos do same zadeve. V tem smislu nastopam tudi sam tukaj in danes ob tej točki.
V tem uvodu bom za neutemeljene, izmišljene in zlonamerne argumentirano prikazal vse, prav vse, od prve do zadnje, navedbe iz zahteve o parlamentarni preiskavi in iz dokaznega sklepa. Motivacija pobudnikov te parlametarne preiskave in glavnih predlagateljev iz stranke SDS je izključno poskus politične dikvalifikavcije mene osebno in stranke, ki jo od ustanovitve vodim. Razlogi, ki jih pri tem vodijo, so maščevanje zaradi volilnega poraza, k čimer sem sam, po svojih močeh v korektni konkurenčni tekmi prispeval, pa tudi nek krčevit poskus odvrniti pozornost od katastrofalnega klientelistično tajkunskega upravljanja z državo v prejšnjem mandatu. Da se predlagatelji sami dobro zavedajo fiktivnosti svojih obtožb in njihove posamične nezadostnosti, o tem najbolj neposredno priča število obtožb in očitkov. Sami ste referirali v uvodu ta dolg naslov komisije, ki je pač tradicionalno tak, da povzema očitke, v tem primeru, ker je obtožb domala neizčrpen niz in če prav razumem, jih je komisija v dosedanjem delu še dodatno razširila – kljub temu, da za to ni imela podlage v sklepu o ustanovitvi parlamentarne preiskave, ampak o tem v nadaljevanju – je očitno, da ta masa očitkov služi prekrivanju vtisa, da nobeden od njih ni utemeljen in da se poskuša s to množino ustvariti vtis, da nekaj že mora biti res, čeprav ni nič mogoče konkretno dokazati. V tem zamegljevanju mi v procesu ugotavljanja dnevnopolitične odgovornosti očitajo stvari, ki ne le, da se niso zgodile oziroma nimajo z menoj nič opraviti ali pa jih sploh ni mogoče kvalificirati kot sporne, ampak so se zatekli v pretekle čase, ko sploh nisem bil javni funkcionar. S tem so, in tega bi se parlametarna komisija in državni zbor morali zavedati, izpustili iz steklenice nekega duha, ki je zame najmanj proiblematičen. Bo pa problematičen za vse druge preiskovance v drugih zadevah in vsem njim zvoni s takšno definicijo obsega preiskave. In tu bi želel dodati, da ne bo nesporazuma, ker nismo v povojnem obdobju in ker v državnem zboru veljajo civilizacijska načela pravne države, nisem tu zato, da bi dokazal, da nisem kriv, ampak nasprotno, naloga obtoževalcev je, da to dokažejo, pri čemer so za svoje krive obtožbe tudi odgovorni. Spet, to ne povdarjam zaradi sebe – moja vest je čista in bo takšna tudi v prihodnje – ampak zaradi pravne države, ugleda tega Državnega zbora in tudi, kot sem že omenil, morebitnih podobnih primerov čiste zlorabe parlametarne preiskave v politične namene.
Za začetek dovolite nekaj osnovnih dejstev kot okvir. Verjetno se bom v nadaljevanju, ko bom odgovorjal na posamezna vprašanja, vrnil k njim, ker se jih rado potiska iz vidnega polja. Status javnega funcionarja sem imel kot profesionalno član predsedstva ZSMS pogojno od konca leta 1988 do začetka leta 1990. Nedvomno pa sem imel ta status kot delegat prve osamosvojitvene skupščine od aprila 1990 do konca leta 1992, ter v podobnem obdobju od 21. novembra 2008, po šestnajstih letih torej, do danes. V podjetju Ultra, ki je bilo s strani vandalizma stranke SDS lani ponovno izbrano za poligon nekega brezobzirnega politikantskega uničevanja, sem se zaposlil poleti leta 2003. Tam sem delal štiri leta in pol, do konca leta 2007, ko sem se po izvolitvi za predsednika profesionaliziral v stranki Zares. Od takrat, od konca leta 2007, pri sprejemanju poslovnih odločitev tega podjetja ne sodelujem, z njimi nisem seznanjen niti ne prejemam nikakršnih dohodkov, iz kakršnega koli možnega naslova, mimogrede, tudi v obdobu, ko sem bil tam zaposlen sem prejemal izključno in samo plačo, ki je bila nižja od povprečne poslanske plače. V času mojega poklicnega angažmaja se je podjetje temeljito reorganiziralo, spremenilo svoj temeljni poslovni model, odločilo preusmerilo na tuje trge in pri tem z ustanovitvijo podjeta Telargo IMC v ZDA skupaj s telekomunkacijskim gigantom NTT DoCoMo doseglo prvi in za visokotehnološka podjetja v Sloveniji zelo redek globalni preboj. Mimogrede, število zaposlenih se je v času, ko sem bil sam zaposlen v podjetju Ultra, več kot podvojilo. Z 100, ko sem prišel, na 240, ko sem odšel. Toliko za ta okvir. V omenjenem nizu očitkov in obtožb, ki so precej neurejeno nanizane in tudi navznoter protislovne in izključjujoče, sem poskušal te obtožbe razdeliti v dve skupini po pet zadev. Ker želim, da nobena ne ostane neodgovorjena.
Prvi sklop je domnevno pridobivanje na sporen način, znatnih nepovratnih sredstev na javnih naročilih za omenjeno podjetje oziroma podjetje iz skupine Ultre ter drugi sklop, ki zadeva ugotavljanje moje politične odgovornosti v različnih točkah. Šel bom po vrsti in predlagam, da v izogib zmešnjavi in večji preglednosti tudi komisija v nadaljevanju obravnava zaokrožene sklope. Vesel sem, da je tudi predsednik v zadnjem intervjuju napovedal glavni fokus stvari, ki se tudi meni zdijo najbolj relevantne in se tičejo časa, v katerem smo. Veliko večino podatkov in informacij, to je pomembno, ki jih bom navajal v prihodnje, sem pridobil iz dokumentacije, ki jo je zbrala vaša komisija in je prej zaradi moje neudeleženosti pri omenjenih dejanjih sploh nisem poznal.
Torej prva točka se nanaša na pridobivanje znatnih javnih nepovratnih sredstev in poslov pri javnih naročilih za gospodarske družbe v skupini Ultra. Kot veste, je v državnem zboru v letu 2004, pred volitvami, potekala izredna seja na podobno temo, kot je tudi ta preiskovalna komisija. Tudi tam je bil eden od očitkov pridobivanje velikih količin nepovratnih sredstev s strani podjetja Ultra. Vlada je takrat odgovorila, v gradivu imate obsežno dokumentacijo, ki je bila posredovana, koliko je bilo teh sredstev, na kakšen način so bila pridobljena in kakšen je njihov delež v odnosu do vseh sredstev, več sto jih je bilo v tistem obdobju, razdeljena. Državni zbor ni mogel ugotoviti, da bi šlo za kakršnokoli priviligirano obravnavo ali kakršnokoli sporno pridobivanje nepovratnih sredstev oziroma instrumentov, ki jih je država razvila v namen podpore visokotehnološkim podjetjem. Če govorimo o obdobju po letu 2004, ali tudi v obdobju, ko sem tudi še sam bil zaposlen v podjetju Ultra, je očitno, in tudi iz prejete dokumetacije sledi, da to podjetje in podjetja iz skupine praktično niso bila deležna nobenih nepovratnih sredstev, vsaj ne v tisti obliki, ki se jo običajno pod tem pojmom razume, torej neko suvencijo države za razvoj določenih produktov in visokotehnoloških procesov. Čeprav je ravno v letu, odkar sem sam minister za visoko šolstvo in tehnologijo tako ministrstvo, ki ga vodim, kot ministrstvo za gospodarstvo, ki ga vodi Matej Lahovnik, angažiralo v ta namen zgodovinsko največji obseg sredstev. Zaradi znanih razlogov, krize in recesije, in poskusa preprečevanja razvojnega zastoja v slovenskih inovativno aktivnih podjetjih. Ta sredstva so se potrojila, celo podeseterila v nekaterih razpisih. Več sto podjetij in konzorcijev je bilo prejemnikov teh sredstev. Med njimi ni nobenega od podjetij, ki sem mu tu očita, da je pridobilo znatna nepovratna sredstva.
Edina, pogojno imenovana nepovratna sredstva v obdobju po letu 2004 so bila podeljena v mandatu prejšnje vlade, kot si brez težav lahko predstavljate, najbrž brez moje aktivne vloge. Iz dokumentacije, ki jo imate, je razvidno, da gre za sofinanciranje študija mladih raziskovalcev v gospodarstvu in za sofinanciranje transfera raziskovalcev iz javne sfere v gospodarstvo. Torej dva strateška cilja, ki sta zapisana v vseh strateških dokumentih te države in ki, hvalabogu, v prejšnjem mandatu nista bila opuščena, ampak sta se v zmanjšanem obsegu, zdaj je, mimogrede, interes večji, vendarle odvijala. Tako na primer na JAPTI-ju javni agenciji, obstaja instrument spodbujanja mobilnosti visoko kvalificiranega osebja, obstaja instrument s katerim država podjetjem, ki zaposlijo raziskovalce iz inštitutov iz univerze in fakultet, torej načeloma ljudje, ki že imajo doktorat, za razliko od mladih raziskovalcev, ki so pripravljeni zapustiti svoje kabinete in iti v gospodarstvo in tam svoje znanje aplicirati na način, ki pomeni razvoj gospodarstva in seveda pomeni prispevek k večji dodani vrednosti, kar je ena ključnih težav oziroma niska dodana vrednost je nea ključnih težav v Sloveniji. Razpis je bil objavljen 21. marca 2008 in odziv na tem JAPTI-jevem razpisu je izredno nizek. Vendar bom navedel podatke, ki zelo nazorno pričajo o tem, za kakšno podjetje v primeru Ultre in podjetij v skupini gre. S čim se ukvarjajo in kaj pravzaprav počno, kje vidijo svoj fokus. Seveda boste veliko več odgovorov na ta vprašanja dobili od predstavnikov podjetij, ki ste jih tudi določili kot priče. Na prvem odpiranju, ki je bilo 23. aprila, je bilo sprejtih osem vlog, pet je bilo odobrenih. Nobena od teh ni bila iz omenjenih podjetij. Na drugem odpiranju, 27. maja 2008, so bile prejete samo štiri vloge, odobrene so bile tri in znotraj tega tudi ena znotraj podjetja Ultra, za raziskovalca Bojana Kotnika, sofinanciranje dela njegove plače v višini 52 000 evrov za daljše obdobje. Na tretjem odpiranju je bilo 11 vlog, 7 odobrenih, nobena ni bila iz skupine podjetja Ultra. Na četrtem odpiranju 4 vloge, 4 odobrene, vendar nobeno iz podjetja Ultra. Na petem odpiranju 1. oktobra tri prejete vloge, dve odobreni, tukaj je bila še ena, raziskovalca Petra Rujiča, v višini 56.000 evrov, pogodba je bila sklenjena formalno 5. 12., vendar odločitve so bile sprejete že prej. To je kar se tiče JAPTI-ja. Kar se tiče mladih raziskovalcev je v tem obdobju Ultra zaposlovala več mladih raziskovlcev oziroma so v okviru znotraj delovanja gospodarske družbe svoje podiplomske aktivnosti na doktorskem študiju izvajali posamezni mladi raziskovalci. Sam instrument je bil financiran nekaj časa na ministrstvu za gospodarstvo v letu 2004, deloma tudi s strani ministrstva za šolstvo. V letu 2005 je bil prenos tega programa prenešen na ministrstvo za visoko šolstvo in tehnologijo v času ko ga je vodil dr. Jure Zupan. V tem obdobju so bila tudi v ta namen angažirana evropska strukturna sredstva in izvaja sam razpis javna tehnološka agencija TIA. Na primer na razpis leta 2004 je prišlo 72 prijav, 35 je bilo odobrenih, ena od podjetja Ultra. Gre za mesečna izplačila, upravičeni stroški so stroški plače, ki se določa skladno s kolektivno pogodbo za raziskovalno dejavnost, prispevki za plačo, mentorski dodatek in prispevki za mentorski dodatek, ki jih je podjetje nakazalo fakulteti in materialni stroški. Vsako leto se je sklenil aneks, s katerim se je določila letna količina financiranja in skupna višina za izplačilo v višini triletnega študija, skupno 122.000 evrov. V ta znesek so všteta vsa izplačila od začetka do konca usposabljanja in tudi izplačila, ki jih je predhodno izvajal, kot sem prej rekel, minister za gospodarstvo ministru za šolstvo pred letom 2005. Če mladi raziskovalec konča zagovor doktorskega dela pred pogodbenim rokom, je vskladu s pravilnikom upravičen do nagrade, ki predstavlja 30 procentov višine bruto plače. Ta mladi raziskovalec, ki je bil odobren leta 2005, je končal zagovor pred rokom, o tem je obvestil skrbnico pogodbe, na podlagi izračuna je prejel 10. marca 2009 na svoj osebni račun, to je mladi raziskovalec dr. Zdenko Mezgec, nagrado 1754 evrov. V razpisu za financiranje mladih raziskovalcev v letu 2007, objavljen je bil v začetku leta 2008, je prišlo 71 prijav, 68 je bilo odobrenih. Podjetje Ultra je prijavilo dva, kot piše v tej dokumentaciji, obe sta bili potrjeni. Obe skupaj za več let sta bili financirani v višini 371.000 evrov. Izplačila so vsake tri mesece, za nazaj, ko je potrjen zahtevek, to je poročilo o delu. Upravičeni stroški, ki se financirajo, pa so stroški bruto plače, ki jo določi TIA in jo podjetje nakaže mlademu raziskovalcu. Mentorski dodatek in pispevek za mentorski dodatek, ki jih podjetje nakaže fakulteti, materialni stroški, podjetja pa iz lastnih sredstev za takšnega mladega raziskovalca mora poravnati še strošek malice in prevoza na delo, regresa, zakonsko določene davke in prispevke, ki pripadajo mlademu raziskovalcu iz delovnega razmerja, šolnino in zakonsko določene davke in prispevke iz naslova mentorskega dodatka. Enako sta prijavili na razpis mladega raziskovalca podjetji Telargo in Margento. Od 166 prijav, interes se je v tem kriznem obdobju povečal, več kot podvojil, je bilo podeljenih 140. Pogodbe do danes še niso bile podpisane. Skratka, ko govorimo o znatnih nepovratnih sredstvih, je dejstvo, da te znatnosti ni zaznati. Sredstva, ki jih je, bilo to podjetje, ali podjetja te skupine deležna, so sredstva za plače mladim raziskovalcem ali raziskovalcem, ki so v kontekstu projekta mobilnosti iz javne gospodarske sfere šli v gospodarsko sfero.
Drugi sklop pod rimsko točko ena se nanaša na domnevno spornem pridobivanju poslov na javnih naročilih. Pri nepovratnih sredstvih je torej nedvoumno moč ugotoviti, da ne gre za nobena znatna sredstva, gre za sredstva, izplačana v prejšnjem mandatu in so majhna glede na relativni delež ostalih prejemnikov tovrstne pomoči, kakor tudi majhna v odnosu do plačanih prispevkov in davkov Republiki Sloveniji s strani Ultre in njenih podjetij. Javna naročila so za razliko od samo trditve, da je šlo za pridobitev nepovratnih javnih sredstev, ki ne drži, kot sem povedal in dokazal, je tu navedena v več konkretnih primerih, zato bom šel po vrsti po posamičnih.
Prva se nanaša na mestno kartico Urbana. Javni razpis je bil, kot ste lahko videli kot jaz, iz dokumentacije, izveden spomladi 2008. Iz te dokumentacije in tudi sicer je dejstvo, da pri tem razpisu, pripravi oz. prijavi, nisem imel prav nobene vloge. Takrat sem bil že nekaj časa zaposlen na stanki in polno angažiran z njenim postavljanjem iz nič v volilnem letu. Na razpis sta, kot piše v dokumentih, prispeli dve prijavi. Druga je bila neustrezna in nepopolna, razpisna komisija je to ugotovila, prijavitelj se je pritožil na revizijsko komisijo državnega zbora v skladu z zakonom in ta je v mesecu septembru in mesecu oktobru 2008 pred volitvami dokončno odločila, da je pritožba neutemeljena in da se jo v enem delu zavrže in v enem delu zavrne. In drugo, komisija razpolaga tudi s tem dokumentom, je celotno zadevo proučila Kosova potikorupcijska komisija in iz sporočila, ki je bilo javno objavljeno, izhaja, da ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Tu naj omenim še članek, ki je bil objavljen v časopisu Finance 19. februarja letos, z naslovom, ki seveda ni naključen “Ljubljana ima enega od najslabših javnih prevozov”, med 23 evropskimi prestolnicami smo se uvrstili na rep lestvice. V tem članku je povzeto, da je organizacija EuroTest v sodelovanju z nemškim Adacom, ki je verjetno vsem vam znana ustanova, preverila kakovost javnega potniškega prometa v 23 evropskih prestolnicah, Ljubljana se je znašla na predzadnjem mestu in bila boljša samo od Zagreba. Slaba novica. Vendar v tem članku – že mednaslov je “Raziskovalci pohvalili Urbano”. Kot pozitivno so raziskovalci, citiram: »izpostavili kartico Urbana, ki deluje tudi v angleščini, ima možnost plačila prevoza z mobilnim telefonom in možnost pridobivanja informacij o avtobusih preko kratkih SMS sporočil«. Dve pohvali, ki sta bili izrečeni s strani te raziskave, torej ustanove EuroTest in nemškega Adaca, sta pohvalili dve komponenti, ki sta produkt podjetij iz skupine Ultra in ki sta predmet pod točko ena Urbana in pod dva sistem za sledenje avtobusov LPP-ja s strani Ultre.
Kar zadevo to drugo točko – sistem za sledenje in nadzor avtobusov javnega podjetja Ljubljanski potniški promet. Javni razpis iz dokumentacije, ki jo imate – obsežna je – sledi, je bil izveden leta 2004. Vanj nisem bil na noben način vključen, pri tem nisem sodeloval, z nikomer se nisem srečal, pogovarjal ali kakorkoli v tej vlogi nastopal. To moje delo v Ultri ni bilo.
Dve prijavi na razpisu, druga formalno neustrezna – prijavitelj se zato, kljub pravni možnosti, ni odločil za pritožbo. Gre za produkt iz časa, ko sem bil zaposlen, to vem, ki je globalno prisoten in o katerem vam bodo, reference glede tega vam bodo – ne samo po tej raziskavi, ki je bila nedavno povzeta v članku v Financah – povedale priče, ki ste jih povabili iz samega podjetja.
Tretja točka – fiktivni posel varovanja gospodarske družbe Mercator d. d. To je točka, ki je v sklopu, torej, domnevno spornih pridobivanja poslov na javnih naročilih. Mercator d. d., prvič, ni kot gospodarska družba, zasebna gospodarska družba, zavezana izvajati nobenih javnih naročil – in tega tudi ne počne. Tako da tu očitek, da je bil nek posel pridobljen fiktivno skozi javno naročilo, ne zdrži presoje. Kar zadeva samega posla, sem zanj prvič izvedel iz te pobude za parlamentarno preiskavo, ne jaz, ne podjetje, v katerem sem bil zaposlen, ne katerakoli članica skupine tega podjetja ni imela s podjetji, ki so v tej zadevi kakorkoli omenjena, vključena, popolnoma nobenega opravka. To iz dokumentacije, ki jo imate, sledi – nedvoumno. Kaj boste s tem počeli ne vem. Ni na meni, jaz vam več, kot toliko, ne morem pomagati – lahko samo berem, kaj piše v obširni dokumentaciji. Zanesljivo pa stvar ni povezana ne z Ultro, ne z menoj, je časovno popolnoma, bom rekel zamaknjena in zdi se, da je v delo te komisije privlečena za lase z enim samim namenom – diskreditirati župana Jankovića v času pred lokalnimi volitvami. Ampak temu služi druga parlamentarna komisija in morda bi bilo prav, da se tista pozabava, da ji odstopite ta primer, da bodo stvari združene. Ampak to ni moja odločitev.
Četrti sklop znotraj te prve točke so študenski boni oziroma elektronizacija študentske prehrane, ki naj bi jo izvajala gospodarska družba Margento RnD d.o.o., v kateri je Gregor Golobič solastnik. Prvič, in da ne bo nesporazumov v nadaljevanju – Gregor Golobič ni solastnik nobenega podjetja razen nizozemskega podjetja Ultra Sum b.v. Tam ima 10,8-odstotni delež in to podjetje je lastnik, lastnica deležev, delnih ali celotnih v drugih podjetjih. Ne jaz. Razumem da gre včasih tu za metaforično izražanje, za neko preračunavanje, vendar to dejstveno ne drži in prosim, da se to upošteva. Drugič – resor za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ne zdaj, ne v preteklosti ni imel nič opraviti s študentskimi boni, študentsko prehrano, subvencioniranjem te prehrane ali česa podobnega. To je sodilo in še sodi pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Edina subvencija, ki se izvaja po neki zgodovinski inerciji, brez pametnega razloga da je ravno tu, na tem ministrstvu, ki ga vodim, je subvencioniranje prevozov študentov – vsake toliko časa dobim v podpis anekse avtobusnim podjetjem in pogodbe s slovensko železnico, ki jim država subvencionira prevoz študnetov na študij v Ljubljano, Maribor, Koper ali kam drugam. Skratka – vsa namigovanja, ki se pogosto pojavljajo o tem, da bi tu naj šlo za neko povezavo z resorjem, ne držijo. Sam nisem bil v nobeni obliki vključen, niti seznanjen z zadevo. Iz te izčrpne dokumentacije sledi – tu pridobljene, jo imate – da je Kosova komisija preverila vse navedbe različnih prijaviteljev, tudi Študentske organizacije Slovenije same, ki je izvedla neke vrste samoprijavo oziroma želela, da komisija gospoda Kosa preveri celotno zadevo, je zavrnila sume, ki so bili javno objavljeni in ki jih je skušal povzemati tudi predlagatelj, oziroma predlagatelji te parlamentarne preiskave. V nadaljevanju preiskave na tej točki bom verjetno predlagal zaslišanje treh ministrov Nove Slovenije, ki bodo verjetno imeli marsikaj zanimivega za povedati o projektu elektronizacije študentske prehrane.
Peta točka, zadnja v tem prvem sklopu, je najbolj – pravzaprav bizarna, če lahko tako rečem. Očitek koruptivnega dejanja pri prenosu področja elektronskih komunikacij iz ministrstva za gospodarstvo na MVZT. Tu parlament sam z ustanovitvijo parlamentarne komisije, ki ima to v opisu del in nalog, podpira sum o početju samega sebe, torej parlamenta – saj je parlament sprejel zakon, novelo zakona o državni upravi, s katerim je prenesel področje elektronskih komunikacij z ministrstva za gospodarstvo na MVZT. Gre za neke vrste samoovadbo parlamenta. Ta zakon je še prej sprejela, predlog novele – vlada, ga posredovala, kot sem omenil, državnemu zboru, pobuda za prenos tega področja pa je prišla od ministrstva za gospodarstvo, od ministra Mateja Lahovnika, ki je želel v času gospodarske krize, ob polni obremenjenosti s težavami slovenskega gospodarstva, z ministrstva preseliti področje, ki mu ni mogel namenjati dovolj pozornosti in ki je bilo umetno tja preneseno leta 2004 ob formiranju takratne vlade. Pred tem, se boste spomnili, je v Sloveniji obstajalo ministrstvo za informacijsko družbo, ki je združevalo, sedanji predsednik državnega zbora ga je vodil, ki je združevalo področje elektronskih komunikacij in informacijske družbe. Leta 2004 pa sta bili ti dve področji ob ukinitvi ministrstva razdruženi, področje informacijske družbe je bilo v obliki posebnega direktorata preneseno, v času ministra dr. Jureta Zupana, na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – ne da bi se ime razširilo, torej ob visokem šolstvu, znanosti in tehnologiji, bi bilo korektno, da bi imeli tudi »za informacijsko družbo«, ker so bili to štirje temeljni direktorati tega ministrstva. Medtem ko je področje elektronskih komunikacij bilo, verjetno ne po naključju, preneseno v resor ministra za gospodarstvo, gospoda Andreja Vizjaka. V večini evropskih držav sta področje elektronskih komunikacij in informacijske družbe povezani, sta skupaj, tudi generalni direktorat Evropske komisije je tak. V vseh strateških dokumentih Evrope in Slovenije se ugotavlja, da gre tu za preplet dveh področij, ki je nerazvezljiv, ali pa je neučinkovit. Zakaj se je vlada in državni zbor leta 2004 tako odločil, težko rečem, bi pa bilo v tisti odločitvi iskati, mogoče iskati, sledove suma korupcije – ne pa v tej, ki se je zgodila zdaj in ki vrača stvari, če lahko tako rečem, na evropsko mesto. Poudariti želim namreč, da je neprimerno, nehigiensko in v nasprotju s standardi, priporočili tudi OECD-ja, da isto ministrstvo, kot je bilo v primeru od leta 2004 do 2008 ministrstvo za gospodarstvo pod vodstvom mag. Andreja Vizjaka, se ukvarja z regulacijo trga, torej s področjem elektronskih komunikacij nasploh, in s skrbjo za naložbe države v konkretnih posameznih gospodarskih družbah, kot sta Pošta, Telekom in hčerinske družbe. To je bilo od leta 2004 do 2008 tako in to je bilo iz načelnih razlogov sporno, nehigiensko in v nasprotju s pravili spodobnosti in korektnosti, ki veljajo v Evropski uniji in kot jih priporoča tudi OECD. Jaz sem na pobudo ministra Lahovnika, da ta direktorat ponovno združimo z direktoratom za informacijsko družbo, kar se je po noveli zakona tudi zgodilo, in ta skupen, združen direktorat zelo uspešno opravlja svoje delo – nenazadnje bo, prepričan sem, ravno zaradi tega uspel prej odlagani, neizveden načrt prehoda v digitalno radiodifuzijo, s prvim decembrom letošnjega leta bo izveden. Veliko je bilo zamujenega, zdaj se to pospešeno odpravlja, z veliko napori. Zakaj je to pomembno? Ne samo zaradi razvoja radiodifuzije, torej večje dostopnosti do radijskih in televizijskih vsebin v programu, ampak tudi zato, ker se sprošča radiofrekvenčni spekter, ki so ga doslej zasedali analogni programi in ga od decembra letošnjega leta ne bodo več. V ta spekter bomo naselili brezžične širokopasovne internetne povezave predvsem ključne za razvoj slovenskega podeželja. Naš cilj je, in ta direktorat združen z elektronskimi komunikacijami in informacijsko družbo, je ta problem lahko resno naslovil šele zdaj, ko je združen – doseči, da je širokopasovni internet univerzalna storitev v Republiki Sloveniji, kar je cilj, ki je na ravni najbolj ambicioznih ciljev evropskih držav. Moj pogoj ministru Lahovniku je bil: pripravljen sem, kljub zavedanju, da bo to predmet – nenazadnje sem imel za sabo že izkušnjo iz leta 2004 in kasneje – da bo to predmet špekulacij in natolcevanj, da sem pripravljen ta direktorat povezati, združiti, lahko bi bil tudi na katerem drugem ministrstvu, če bi bil ta interese, vendar pod pogojem, da ostane pristojnost skrbi za državno premoženje, naloženo v gospodarskih družbah Telekom, Pošta in hčerinske družbe teh podjetij, izključno v domeni ministrstva z gospodarstvo. Tako se je zgodilo in tako je – in s tem je tudi očitek, ki je tu naveden, brezpredmeten, in kolikor obstaja, zlonameren.
Drugi sklop – ugotavljanje politične odgovornosti. Tukaj je nekaj konkretnih, pet konkretnih sklopov spet. Prvi je sum ugotavljanja politične odgovornosti zaradi suma, da je minister za visoko šolstvo utajil davke. Konkretno, kaj naj bi to pomenilo, ni napisano, ni navedeno. Kot davčni zavezanec redno poročam o svojih obveznostih davčni upravi, ki vodi o tem postopke, izdaja odločbe in tako naprej. Glede na to, da je gradivo za izredne seje, gradivo za preiskovalno komisijo, pa tudi gradivo za delovanje kakšnih drugih državnih organov, v največji meri sestavljeno iz člankov in natolcevanj revije Reporter na to temo, sklepam, da se pri tej utaji meri na to, da naj bi sam ne vplačal deleža v nizozemskem podjetju, ustanovitvenega deleža, ampak da naj bi to storilo podjetje ali nekdo druga zame in naj bi s tem jaz pridobil neko korist, od katere naj ne bi plačal 25 procentov akontacije dohodnine in tako naprej in tako naprej. Javno sem že povedal, da seveda to ne drži – da je bil ta delež vplačan z mojega osebnega transakcijskega računa v letu 2006 in da bo dokument o tem predal tudi parlamentarni preiskovalni komisiji. Tu je, gospod predsednik, izvolite, ta dokument. Včeraj je bil, mimogrede, tak dokument izročen tudi davčni upravi Republike Slovenije. Če dovolite en kafkovski citat – v stavbi modri kvadrat, Davčna ulica 1, v prostorih davčno-analitskega oddelka, lamela C1, prvo nadstropje desno v sobi številka 108. Želeli so ta dokument in so ga dobili. Verjetno bo slej ko prej prišel tudi do časopisa Reporter. Kafka v letu 2010 bere to čtivo, očitno.
Točka dva. Neupravičeno pridobil status kmeta za nakup kmetijskih zemljišč. Ob strani puščam tu vprašanje politične odgovornosti iz leta 1998, ko šest let nisem bil več javni funkcionar in ko deset let še nisem bil. Status je bil popolnoma v skladu z zakonom. Kot sem videl v dokumentaciji, ki ste jo prejeli, upravna enota po desetih letih uničuje arhive, v skladu s predpisi. Ker gre za dvanajst let staro zadevo, o kateri se je mimogrede, urbi et orbi, razpisovalo na veliko v času, ko sem jaz ta zemljišča kupoval, torej pred dvanajstimi in enajstimi leti, v vseh mogočih medijih, a spomin je pač, v teh plitko zadihanih časih, kratek – sem prebrskal v zadnjih mesecih vse svoje arhive in našel kopijo te odločbe, ki sem jo takrat posredoval, seveda, v postopku nakupa. Tu jo imam. Potrjuje, kar sem povedal – skratka, v skladu z zakonom je bilo to potrdilo meni izdano. Na upravni enoti v Sevnici 3. Julija 1998, podpisani referent za kmetijstvo, gospod Tine Zupančič, diplomirani inženir, izdaja potrdilo, na mojo zahtevo, v skladu s 111. členom zakona o kmetijskih zemljiščih in 172. členom ZUP, s katerim potrjuje, da je Gregorja Golobiča šteti za ustrezno usposobljenega za opravljanje kmetijske dejavnosti. Stranka je usposobljena, ker je starejša, po 111. členu, od 30-ih let, in ker ima najmanj 5 let izkušenj z delom na kmetiji, kar dokaže z izjavami naslednjih prič: Anica Pipan, Darinka Golobič in Anton Golobič. Poleg mojih dveh staršev tudi mamina sestra. Potrdilo se izdaja na zahtevo stranke in zaradi namena nakupa kmetijskega zemljišča, to je zaradi dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 111. člena, in se za drug namen ne sme uporabiti. To je to potrdilo. Če ga v Piranu, kjer bi ga morali imeti – sedaj, ko ste ugotovili, da ni Izola, ampak Piran – ne bi imeli, ga imate tu. Zakaj v Sevnici? Ker je kmetija, kjer se je to dogajalo, tam. Tam je živela do leta 1994, ko je umrla, moja stara mama. Jaz sem tam od srednje šole naprej bil veliko prisoten in se angažiral pri kmetijskih opravilih vseh vrst. Živela je sama. Kmetija je na samem, lahko si jo pogledate – Apnenik 1 je naslov. Akumulacijsko jezero hidroelektrarne Boštanj je, ob njem je cesta, če se peljete v Radeče, in nad to cesto je huda strmina, na vrhu te strmine je ta kmetija, strmina je pa takšna, da bi se tudi Janez Janša navezal na generala Pograjca, če bi želel plezati po njej. Skratka – upravna enota v Sevnici zato, ker se je to tam dogajalo, ker tam načelnik upravne enote ve, o čem se govori, priče so lahko to izpovedale, žal pokojne stare mame ni bilo več tam, da bi to naredila, žal tudi ni več župana Janca, ki bi vam lahko, kot vaš kolega, o tem povedal še kaj več. Dokazov je dovolj. Predvsem pa – v teh dvanajstih letih sem namen pridobitve tega statusa, ne da bi prejemal kakršnokoli subvencijo ali kaj podobnega, ampak fizično na terenu v obliki ureditve zemljišča, ki je bilo 50 let zaraščeno, in v obliki kmetijske proizvodnje, če smem uporabiti ta velik izraz, v okviru možnosti, ki jih imam, sem dokazal. S seznamom pridelkov, ki jih tam pridelujemo, vas ne bom, bom rekel nadlegoval, lahko pa v nadaljevanju, če kdo želi. Oljke so zrasle že toliko, da smo pridelali olja dovolj za lastne potrebe.
Skratka, točka tri. Mimogrede, pri prejšni točki, če sem prav slišal v vašem uvodu, povzetku dokaznega sklepa – ste tam rekli ‘domnevno sporna pridobitev statusa kmeta in druge s tem povezane zadeve’. Tako nekako ste rekli, saj boste videli na magnetogramu – predpostavljam, da je to netočnost, ker v dokaznem sklepu teh ‘drugih’ s tem povezanih zadev ni. Ampak – bomo pogledali na magnetogram in zapisnik.
Točka tri – ker naj bi pristojnim organom nepopolno prikazal svoje premoženjsko stanje ter njegov izvor. Vi vsi ste, večkrat kot jaz, povečini, bili zavezanci po zakonu, da protikorupcijski komisiji predložite izpolnjen obrazec o prijavi premoženjskega stanja. S seboj imam navodila, pridobili ste tudi moj obrazec, ki je itak edini od obrazcev vseh politikov v Sloveniji javno objavljen, na podlagi mojega soglasja. V vseh navodilih v tem obrazcu nikjer ni opcije »izvor premoženja«. Izvor premoženja je v tem kontekstu kategorija, ki se je uporabljala v času socializma, ko gre pa za protikorupcijsko komisijo, pa ona ugotavlja, na podlagi podatkov, ki jih pridobi od javnega funkcionarja na začetku mandata, in na podlagi podatkov, ki jih mora tak funkcionar podati na koncu mandata, v primeru, da tu nastopi neka razlika, mora funkcionar pojasniti izvor te razlike. Če bi šlo za ta primer, potem bi bil očitek o prikrivanju, nepopolnem prikazu izvora premoženja, na mestu. Tako pa ni. Tudi sicer, če si boste pogledali navodila za vpis podatkov v ta obrazec, piše da v sklopu B so zbrani podatki o premoženjskem funkcionarja, ki jih opredeljuje 36. člen zakona o preprečevanju korupcije, podatki o nepremičninah in tako naprej, in tretja alineja: podatki o poslovnih deležih funkcionarja, po zakonu o preprečevanju korupcije, je potrebno navesti vse deleže, ki presegajo, ponavljam – ki presegajo! – višino 20 odstotkov poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic. Ki presegajo 20 odstotkov. Niti predlagatelji te preiskave niti kdo drug ni v nobenem trenutku omenil, da bi moj delež v kateremkoli podjetju dosegel, kaj šele presegel, 20 odstotkov. Edino podjetje, kjer imam delež, prej omenjeno – znaša 10,8 odstotka – je daleč pod tem pragom, in kljub temu sem ta delež v poročilu Kosovi komisiji prijavil. Ne samo, da ni res, da bi nepopolno prijavil – prijavil sem nadpopolno! Več, kot je zahteva komisije, več, kot je zahteva zakona. Zakaj? Iz vsega priloženega – ker ni nič skrivati. To imate priloženo.
Točka 2-4. Sum izogibanja plačevanja davkov Republiki Sloveniji ob svojem aktivnem sodelovanju pri zviševanju davčnih bremen v Republiki Sloveniji državljanom. Vi ste prejeli … K prejšnjemu bi dodal še, da je bila v vseh transakcija, povezanih z mojim deležem v tem podjetju, sproti, v letu 2006 in 2007 – to je iz dokumentacije, ki jo imate, razvidno – obveščen tudi pristojen davčni urad. Tam ni nobenih slamnatih imen iz raznih nabiralniških zgodb – tam so imena in priimki konkretnih, točnih oseb, vseh, brez izjeme. V odgovoru DURS-a ste, na eksplicitno vaše vprašanje, za katerega sem vam hvaležen, ker pospešuje zadevo in daje nedvoumen odgovor na natolcevanja iz predmeta preiskave, da Nizozemska ni davčna oaza po nobenem kriteriju, kot se je trdilo in se že zmeraj rado trdi, in da davčni zavezanec, ki je rezident Republike Slovenije, kot sem jaz, kot smo na začetku ugotovili, s stalnim bivališčem torej v Republiki Sloveniji, ne more se izogniti plačilu nobenega davka s tem, da je deležnik podjetja na Nizozemskem. Direktorica DURS-a, gospa Centa Debeljak, je to nedvoumno napisala na vaše vprašanje in podpisala. Torej – nobenega suma izogibanja tu ne more biti. Še več – tudi nobenih izplačil v vsem tem obdobju, odkar to podjetje obstaja, na moj račun, ni bilo izvedeno, in na ta način tudi ne more biti predmet davčne obveznosti, ki bi se, kot je napisala, realizirala v Sloveniji, po principu svetovnega dohodka. Tu je zraven še, tako za politični kontekst, navedeno, da naj bi ob tem, ko naj bi se izogibal, kar sem ravnokar povedal, in čemur je pritrdila direktorica DURS-a, izogibal plačevanju davkov, torej to ne drži, da naj bi pa sam aktivno sodeloval pri zviševanju davčnih bremen državljanom Republike Slovenije. Konkretnih navedb ni, gre za neko pavšalno politično vselbo – sam vem samo za en primer, ko sem se jaz, stranka Zares, zavzela za povečevanje davčnih bremen, in to je za ekstra obdavčitev ekscesnih menedžerskih dohodkov, poznate zakon Vilija Trofenika, ali, kakor mu rečejo, Lex Kramariana. Verjetno predlagateljev te preiskovalne komisije ne moti to zviševanje davčnega bremena tistih državljanov Republike Slovenije, ki so si izplačevali, v času prejšnje vlade, ekscesno visoke nagrade in plače. Ampak to piše.
In seveda še klonska, ključna, povod, izvorna tema – tudi predsednik se je ni mogel izogniti, hvalabogu, v intervjuju – posojila. Torej ugotovitev politične odogvornosti zaradi suma privilegiranega odobravanja kreditov gospodarskim družbam iz skupine Ultra. Nikoli, v nobeni banki, ne v času, ko sem bil zaposlen v tem podjetju, ne pred tem in ne po tem, nisem z nikomer govoril o nobenem posojilu. Edini krediti, o katerih sem se na bankah v življenju pogovarjal doslej, so bili moji osebni krediti. Koliko jih je, vidite iz obrazca pri Kosu. Tudi vsi dokumenti, ki ste jih prejeli, bom rekel, z ničemer ne dajejo tu nobene podlage za takšno trditev. Nasprotno – guverner Banke Slovenije vam je povedal, je povedal javnosti, povedal na komisiji za nadzor proračuna, če se ne motim, Državnemu zboru, da je kar 52 odstotkov, se mi zdi, v vsakem primeru več kot 50 odstotkov, kreditov podjetjem v Sloveniji, ne kreditov med bankami, nezavarovanih; sploh popolnoma nezavarovanih. No, za kredite o katerih se tukaj govori in o katerih vam bo več lahko povedala priča, ki bo prišla iz podjetja in ima podatke, vpogled in informacije o vsem tem, sledi da podjetje Ultra in nobeno podjetje iz te skupine, tega privilegija ni bilo deležno. Nasprotno. Vsa posojila so zavarovana, v višji vrednosti, kot je višina posojil, pridobljena preko običajnih postopkov, preko kreditnih odborov, preko preverjanj, z običajnimi, ostrimi, visokimi obrestnimi merami, kot so deležna tudi druga podjetja, pri čemur je v letu 2010, ki je bilo za banke in za podjetja najbolj kritično doslej – videli bomo, kaj bo v letošnjem letu – je uspelo vrniti oziroma zmanjšati svojo kreditno izpostavljenost v tej banki za več kot 50 odstotkov. Zelo zanimivo bo videti, kaj vam bo vodstvo banke – ali pa je morda zato tako strogo zaupen ta dokument, ki je prišel, kot ste prej omenili, iz Nove Ljubljanske banke – mogoče pa tam piše, da je podjetij, ki so uspela v letu 2010, ker to ste jih vprašali, če se ne motim, koliko podjetij je v letu 2009 uspelo zmanjšati svojo kreditno izpostavljenost za tako velik odstotek, kot je to storilo podjetje Ultra oziroma z njim povezana podjetja; verjetno je to število tako nizko, da se tega ne upajo javno povedati in je zato to tako strogo zaupno. Ali pa ne. V vsakem primeru bo to zelo zanimiv podatek. Prepričan sem, na podlagi vsega, kar vem, ko sem v stiku z gospodarstveniki in direktorji v obliki različnih posvetov skupaj z območnimi gospodarskimi zbornicami v zadnjih dveh mesecih, da je seveda podjetij, ki so zmogla financirati razkošno življenje bank v tem obdobju zelo malo.
Iz tega vsega skupaj sledi nekaj očitnega – dokument iz pisarne prejšnjega predsednika uprave NLB je bil namenjen zavajanju in diskvalifikaciji. Poslanec Vizjak, vaš kolega, govori o maščevalnih motivih, ki so s tem povezani – to bo imel tu verjetno priložnost pojasniti. Ta preiskava, delo te parlamentarne preiskave na tej točki, ki je, kot sem rekel, bila povod za vse skupaj, bo, po mojem prepričanju, lahko res koristna in potrebna. Sam v tem kontekstu absolutno podpiram in pozdravljam pobudo, ki jo je dal član komisije gospod Pukšič na eni od prejšnjih sej, da se za realno umestitev in kontest, in primerjavo, kakšnega tretmaja so bila deležna podjetja, ki so tu inkriminirana, pridobi tudi od banke primerljive podatke o mnogih drugih slovenskih podjetjih, tistih, ki jih je navedel on, in sam bi jih pridodal še nekaj, da bo slika bolj kompletna. Upam, da bo komisija podprla predlog preiskovalnega dejanja gospoda Pukšiča in da bo na ta način najbolje in najbolj učinkovito postavila stvari na svoje mesto.
Na koncu bi še enkrat ponovil – zavračam vse obtožbe in očitke kot v celoti neutemeljene in politično motivirane. Magnetogram tega nastopa bom poslal vsem podpisnikom zahteve za preiskavo in jih pozval, naj na podlagi dejstev ponovno premislijo o namenih tistih, ki so jih zvabili v ta sramotni projekt, in me, zavedajoč se lastne odgovornosti in soodgovornosti obvestijo o svojem stališču. Tudi od vas kot članov te komisije, ki ima težko, lahko istočasno tudi častno nalogo, pričakujem, da boste upoštevali dejstva, argumente, ter v razumnem roku zaključili to preiskavo na takšni podlagi. Pri tem bom, v okviru svojih zmožnosti, tako kot danes, doslej in v naslednjih urah, v polni meri na razpolago. Hvala lepa.