Za vztrajnost in premišljenost pri preprečevanju vseh oblik nasilja
Namen današnje novinarske konference o nasilju je bil opozoriti na nekatera vprašanja, ki utegnejo ostati odprta in nerešena tudi po sprejetju zakona o preprečevanju nasilja v družini (pdf), ki ga bo vlada sprejela predvidoma avgusta. Kot je povedala poslanka Majda Širca je treba ob tem razmisliti o potrebi po spremembi drugih zakonov, ki se kakorkoli ukvarjajo s problemom nasilja. Tako je izrazila obžalovanje, da poslanska skupina Zares ni uspela z amandmaji pravkar sprejetega zakona o službi v Slovenski vojski, zaradi česar ostaja ne dovolj jasno in učinkovito urejeno vprašanje preprečevanja spolnega nadlegovanja v SV in drugih oblik nasilja – t. im. bullyinga in mobbinga. Četudi poslanska skupina Zares podpira vladni osnutek zakona o preprečevanju nasilja, Majda Širca ni izključila možnosti, da ne bi v zakonodajnem postopku zakona skušali dopolnjevati predvsem v smeri predlogov nekaterih aktivnih nevladnih organizacij (dve od njih sta se udeležili tudi novinarske konference).Majda Širca je uvodoma omenila tudi spodleteli poskus srečanja z ministrico za delo, družino in socialne zadeve Marjeto Cotman, na katerem ji je poslanka nameravala predlagati določene rešitve v zvezi s problemom mobbinga (nadlegovanja na delovnem mestu) in pomanjkljivimi rešitvami novega zakona o službi v Slovenski vojski v primeru spolnega nadlegovanja na delovnem mestu.
Prof. dr. Katja Filipčič, predstojnica Katedre za kazensko pravo na ljubljanski Pravni fakulteti in svetovalka piscem zakona je poudarila simbolni pomen, ki ga ima odločitev vlade, da s posebnim zakonom uredi področje preprečevanja nasilja v družini, za vse akterje, predvsem pa za neposredne žrtve in povzročitelje nasilja. Zakon je, kot je poudarila, sodobno zasnovan in prinaša nekaj novosti. Tako je že sama opredelitev nasilja “razširjena” tudi na oblike ekonomskega nasilja in zanemarjanja. Osnutek zakona natančno opredeljuje naloge in pristojnosti državnim ustanovam in službam, pri čemer imajo osrednjo vlogo obstoječi centri za socialno delo. Odslej naj bi bilo bolje urejeno tudi razmerje med državnimi službami in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju in so v Sloveniji tudi prve pričele z izvajanjem programov (samo)pomoči žrtvam nasilja. Med drugimi je prof. Filipčič omenila tudi novost, po kateri bo lahko žrtev nasilja sodišču predlagala dodelitev skupnega stanovanja v njeno uporabo (in pred tem prepoved približevanja povzročitelja nasilja).
Dr. Zoran Pavlović, raziskovalec na področju človekovih pravic, zaposlen na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, je pozdravil namero zakonodajalca, da končno posebej uredi to problematiko, a je posvaril, da sta pri tem bolj primerni “vztrajnost in premišljenost namesto gorečnosti”. Kot raziskovalec (in zagovornik) človekovih pravic, predvsem pa pravic otrok, je poudaril, da v Sloveniji nujno potrebujemo “celovito institucionalno strukturo” varovanja pravic in interesov otrok, pri čemer je omenil hitrejši razvoj družinski sodišč in posebnega varuha otrokovih pravic. Sklenil pa je z vedno aktualnim opozorilo, da ne gre zagotavljati pravic določene družbene skupine na račun nižanja standardov zagotavljanja že uveljavljenih človekovih pravic drugim družbenim skupinam.